Kot ena velika družina

Iztok Levac: »Verjetno sem jih najbolj prepričal z vztrajnostjo, saj nisem pokleknil pred nobenim izzivom. Vztrajna volja in korekten odnos sta bili dve zagotovo najbolj prepričljivi komponenti.«

Leta 1965 je v ZDA svoja vrata odprla prva prodajalna Subway s sendviči, ki so jih gostje izjemno dobro sprejeli, zato sta se lastnika odločila razširiti posel s franšizami. Danes je restavracija prisotna že na več kot 40.000 lokacijah v 105 državah po svetu. Podjetnik Iztok Levac je poskrbel, da lahko eno izmed njih obiščete tudi v Ljubljani. S Subwayem se je prvič srečal na potovanju v tujini. Z ženo sta iskala nekaj svežega in ugodnega za pod zob in tako sta zavila v Subway.

»Nad sendviči sva bila tako navdušena, da sva vsak dan zahajala v restavracijo,« se spominja sogovornik, ki se je pri dvajsetih preživljal s treniranjem ekipe deskanja prostega sloga, nato pa je kot soustanovitelj in vodja sodeloval pri projektu Urban Roof, kjer si je nabral ogromno dragocenih podjetniških izkušenj. Nekaj časa je v njem zorela ideja, da bi se poslovno osamosvojil in takrat se je domislil sodelovanja s Subwayjem. »Verjamem, da če v življenju delaš stvari pošteno in korektno, se poslovna priložnost pokaže takrat, ko je treba. Možnost, da postanem vodja prve slovenske franšize se je pojavila ravno takrat, ko sem si zadal nove življenjske cilje. V gostinstvu sem našel poslovno priložnost, saj je prehrana pomemben del našega vsakdana. Povpraševanje po kakovostni prehrani je stalno. Če se potrošniki z zadovoljstvom radi vračajo, pa to omogoča dobro poslovanje, rast in razvoj,« je prepričan.

Vztrajnost in korektnost

Od ideje do odprtja prvega Subwayja je minilo skoraj leto in pol. Najprej se je odpravil v Prago, kjer se je sestal z odgovornim za trg v osrednjem delu Evrope in mu predstavil načrte. »Od njega sem moral dobiti zeleno luč, ga prepričati da sem iz pravega testa. Nato je sledilo štirinajstdnevno izobraževanje v Cambridgeu v Angliji, kjer sem se prvič resnično spoznal z izdelavo sendvičev. Tam sem se seznanil, kako morajo stvari potekati tudi za pultom, kar je sila pomembno. Ko sem se vrnil v Slovenijo, je sledil boj z iskanjem primerne lokacije in ravno tu se je zaradi izredno togega in neurejenega pravno-administrativnega sistema v Sloveniji vse skupaj odvijalo zelo počasi. Na poti od ideje do realizacije me je čakalo ogromno preprek. Verjetno sem jih najbolj prepričal z vztrajnostjo, saj nisem pokleknil pred nobenim izzivom. Vztrajna volja in korekten odnos sta bili dve zagotovo najbolj prepričljivi komponenti.«