Korenine birokracije

V razvitih državah si močno prizadevajo, da nastane temelj in spodbudna zakonodaja za hitrejšo rast obrti in malega podjetništva. Dobro vedo, da v malem gospodarstvu nastajajo delovna mesta, ki jih je v velikih podjetjih vedno manj. Tudi v Sloveniji poskušamo pripraviti poslovno okolje, ki bo ugodno za nastajanje in razvoj podjetništva.

Država je z velikim poudarkom odpravila omejitve pri registraciji novih podjetnikov. Lepo je bilo slišati, da si lahko vsak, ki ima vsaj malo poslovne žilice, omisli svojo obrt ali malo podjetje. Vse formalnosti da bo opravil na enem mestu. Ne bo mu treba več letati od urada do urada in zbirati različna potrdila, dolgo čakati na ogled inšpekcije; in ko je bilo vse urejeno, je bilo treba še čakati 15 dni, da je odločba upravnega organa postala pravnomočna.

Vendar mnogi menijo, da je država padla na izpitu, ki se mu reče protibirokratski program. Za velik del dejavnosti se ni nič spremenilo. Zakoni, ki podrobno, da ne rečem birokratsko, naštevajo, kaj vse je treba urediti za pridobitev obratovalnega dovoljenja, se niso spremenili. Na primer za dejavnosti s področja gostinstva in trgovine.

V A in B listi obrtnega zakona so naštete dejavnosti, ki se štejejo za obrtne ali obrti podobne, in kdor želi registrirati katero izmed teh, mora imeti obrtno dovoljenje. Za to dovoljenje pa se predpisi niso spremenili, temveč celo zaostrili. Interesent se mora zdaj izkazati z mojstrskim izpitom. Do tega priti pa ni mačji kašelj. Stroški presegajo nekaj sto tisočakov. Samo za tretji del izpita je predpisan učbenik, ki obsega 300 strani, in zgoščena snov je razdeljena na 225 izpitnih vprašanj. V bistvu se je spremenilo le to, da ni treba vnaprej dokazovati, da so izpolnjeni pogoji za dejavnost, toda ob prvem obisku inšpektorja velja - “papirje na mizo!” Poleg mandatne kazni in prijave sodniku za prekrške, lahko inšpektor tudi prepove delo nadaljnje delo.

Primeri iz prakse

Vsaj na videz je uspelo državi obglaviti birokratskega zmaja, a njegove lovke so ostale. Naj navedem le nekaj primerov zapletov, ki sem jih kot svetovalec pomagal reševati.

Sposoben obrtnik v nerazvitem kraju je dobil večjo ponudbo za delo. Da bi delo lahko sprejel, je moral zamenjati del strojne opreme. Nekaj strojev mu je uspelo dobro prodati in kupil je druge. Ob koncu leta se je izkazalo, da je imel pri prodaji stroja 5 milijonov izrednega prihodka. K davčni osnovi so mu te milijone prišteli, odšteli pa pred poldrugim letom priznano olajšavo. Prišteli so še med letom plačane prispevke in prikazan je bil navidezno visok dobiček. Prispevke za socialno zavarovanje in članarino so mu zvišali za triinpolkrat.
Dokazoval je, da v tekočem letu, tudi zaradi uvajalnih stroškov, dela s pozitivno ničlo in ne zmore plačevati tako povečanih prispevkov. Davkarija, ki mu je zarubila še zadnji denar iz bančnega računa, je bila gluha na vse to. Poslali so ga na državni pokojninski zavod, kjer je dobil poseben obrazec, na katerem naj bi opisal svoje težave in priložil kar 9 pisnih ter overjenih dokazov, da visoki prispevki ogrožajo njegov obstoj. Četudi bi mu vse to uspelo, bi o tem odločal upravni odbor ZPIZ-a, ki se redko sestaja. Če bi ta pozitivno rešil vlogo, bi imeli en mesec časa, da o tem obvestijo pristojni davčni urad, in ta bi si spet vzel čas, da bi to vnesel v svojo dokumentacijo. Šele za slednji mesec pa bi obrtniku znižali višino prispevkov, toda samo za naprej, ne pa tudi za poslovno leto, v katerem je preveč plačeval. Teh nevšečnostih ne bi bilo, če bi bil davčni urad pooblaščen ne samo za določanje višine prispevka in za izterjavo, ampak da bi lahko tudi odločal o znižanju, kadar je to upravičeno.

Nekateri državni organi si odpravljanje birokratskih ovir za podjetništvo razlagajo tako, da ni treba obvestiti zavezancev, če so kaj dolžni. Na davkariji napišejo rubežno izvršbo in jo pošljejo banki, pri kateri ima zavezanec svoj račun. V vednost pa tudi obrtniku. Poglejmo primer. Obrtna zbornica Ljubljana-Vič je zvišala članski prispevek in o tem obvestila davčno izpostavo. Ni pa bil obveščen obrtnik in ne knjigovodski servis, ki mu vodi poslovne knjige, četudi mora davkarijo vsako leto pisno obvestiti o imenu in naslovu servisa.

Še en primer. Obrtnik je zaposlil delavca, ki je dalj časa čakal na delo. Imel je pravico do povrnitve dela prispevkov. Po izteku časa je moral predložiti dokazila, da je prispevke res plačal. Na servisu so mu pripravili fotokopije izvirnikov in odnesel jih je na davkarijo, da jih še oni overijo. Povedali so mu, da tega ne delajo več, čeprav je bilo na obrazcu zavoda za zaposlovanje to zahtevano. Na Zavodu pa so vztrajali pri svojem.

Daleč smo še od tega, da bi se rešili vztrajnih birokratskih lovk, ki dušijo razvoj obrti in podjetništva. Če bi se podjetniki organizirali tako kot kmetje, bi se stvari hitreje uredile.