Končno »pravo« hipotekarno kreditiranje

Kredite oziroma posojila, ki jih sklepajo pogodbene stranke, je treba zaradi morebitne plačilne nesposobnosti (na primer smrt fizične osebe, stečaj pravne osebe in podobno), zavarovati. Najpogostejši instrument zavarovanja terjatev je ustanovitev hipoteke. (1)   

Načela hipotekarnega kreditiranja 

Pri hipotekah, kot smo jih poznali do zdaj, ni šlo za »pravo« hipotekarno kreditiranje oziroma bančništvo, ki bi bilo urejeno v posebnem zakonu in s posebnimi predpisi, saj vse do letošnjega marca v Republiki Sloveniji nismo imeli takšnega zakona. V tujini (ZDA, EU) je tovrstno kreditiranje že dolgo uzakonjeno in uveljavljeno, osnovno načelo pa je naslednje: banka oziroma druga finančna ustanova iz svoje aktive izloči najkakovostnejše terjatve, ki izhajajo iz kreditov, zavarovanih s hipotekami. Na podlagi tega kritnega premoženja izda tako imenovane kritne obveznice (hipotekarne obveznice), ki ji zaradi večje varnosti in nižjega donosa prinašajo cenejši vir financiranja. Ta sredstva se v nadaljevanju uporabijo za kreditiranje stanovanjskih in komercialnih nepremičnin ter so podlaga za novo izdajo hipotekarnih obveznic, s čimer je krog pridobivanja virov in njihovega oddajanja zaključen in hkrati soodvisen.  

Za banke oziroma druge finančne ustanove, ki se nameravajo ukvarjati s »pravim« hipotekarnim kreditiranjem, je dobro, da to čim bolj premišljeno in stroškovno učinkovito vpeljejo v svojo organizacijsko strukturo in ponudbo, s čimer si zagotovijo cenejše dolgoročne vire. Pridobiti je treba tudi posebno dovoljenje Banke Slovenije za opravljanje teh poslov. V hipotekarnih obveznicah morajo seveda svojo korist najti njihovi morebitni kupci (institucionalni vlagatelji, na primer zavarovalnice), saj imajo možnost, da svoje premoženje nalagajo v dolgoročne in varne finančne instrumente, vendar z nižjim donosom.