Konjiček hrani dušo, posel denarnico

Preden svojega konjička vprežete v posel, je vsekakor nujno, da varno sedite v sedlu (poznate konkurenco, specifike trga, imate kupce) ter predvsem, da znate izpreči, torej ločiti poslovno od zasebnega življenja. Konjiček in posel se namreč razlikujeta v subjektivnem vzgibu, zakaj nekaj sploh počnemo. Pri poslu je primarna motivacija zunanja. Lotevamo se ga zaradi finančnih koristi – da si lahko nato z zaslužkom privoščimo kakovostno preživljanje prostega časa in bolj ali manj drage konjičke. Nekatere motivirajo tudi želja po uspehu (ki se seveda zopet meri v debelini denarnice), ugled in spoštovanje v družbi. Z raznimi prostočasnimi dejavnostmi se po drugi strani ukvarjamo predvsem zaradi lastnega interesa, ki je praviloma nematerialne narave.

Prostočasna dejavnost nam daje zadovoljstvo, razvedrilo, sprostitev, predstavlja lahko tudi obliko druženja in samorealizacije. Konjiček ima torej vrednost že sam po sebi. Tudi v poslu lahko uživamo, vendar praviloma le, dokler nam prinaša dobiček, medtem ko je konjiček naša prostovoljna izbira, ki ga z navdušenjem počnemo ne glede na (ne)donosnost, omejen pa je na naš prosti čas.

Ljudje, ki se ljubiteljsko ukvarjajo z neko dejavnostjo, so bolj motivirani za delo od tistih, ki jim isto opravilo predstavlja plačano službo. Nekdo, ki se strastno ukvarja s svojim konjičkom, pozna vse plati svojega 'posla', je predan in učinkovit. Kot ljubitelj in poznavalec je »intimno povezan z dejavnostjo, razume koncepte, specifike in demografsko strukturo trga«, pravi Lawler Kang v svojem delu Passion At Work. Avtor je zato prepričan, da tržno ukvarjanje s konjičkom predstavlja bistveno konkurenčno prednost, saj omogoča specializiran nišni pristop.