Konflikti v franšizingu

Franšiza je poslovna pogodba med dvema poslovnima partnerjema, v kateri franšizor podeljuje franšiziju pravico do upravljanja njegovega poslovnega modela v zameno za določeno plačilo. Tako predan poslovni model navadno vključuje intelektualno lastnino (kot so blagovne znamke, imena in logotipi), pravico do prodaje izbranih izdelkov ali storitev, dostop do poslovnega znanja in metod dela ter drugo fizično in nefizično podporo, ki jo lahko zagotovi franšizor za uspešno poslovanje franšizne enote.

 

Ključni element za uspešno poslovanje franšize je odnos med udeleženimi v procesu. Bolje, kot je ta zastavljen, večja je možnost za uspeh. Franšizor mora kot nosilec posla skrbeti za konstantno podporo in navodila v povezavi z načinom poslovanja. Na drugi strani pa se mora franšizij strinjati, da bo prodajal franšizorjeve izdelke, pogosto ekskluzivno, ter da bo pristal na franšizorjeve standarde poslovanja.

 

 

Kot je na posvetu o franšizingu v Ljubljani dejal Sotiris Yanakakis, direktor grške franšizne federacije, dela franšizij zase, a ni povsem na svojem. Pogosto se ta odnos med udeleženimi v franšiznem procesu primerja s poroko. »Toda kljub temu, da obe strani, udeleženi v franšiznem odnosu, delita skupen interes za uspeh razmerja, obstaja velik potencial za konflikt med njima,« opozarja Yanakakis. Franšizor in franšizij imata pogosto neenakopravno pogajalsko moč. Franšizor ima pogosto več poslovnih in franšiznih izkušenj in ima običajno nadzor nad pogoji za prevzem franšize. Franšizij ima lahko malo poslovnih izkušenj in pogosto ima le možnost, da sprejme ali pa ne sprejme franšizne ponudbe.