Kompozitni deli za avtomobilsko industrijo - Majda in Miklavž Zornik

Predstavili smo že veliko podjetnikov, ki so dokazali, da je lahko zakonski par odlična podjetniška kombinacija. Mož je bil praviloma tehnik, žena je “imela čez” poslovne zadeve in moža nekoliko brzdala v sanjarjenju o tehničnih novostih. Tudi pri Majdi in Miklavžu Zorniku je ta formula prinesla odličen rezultat. Morda bomo z njima dobili celo prvega slovenskega opremljevalca formule ena.

Miklavž Zornik je začel tako kot mnogi ljubitelji motorjev v nekdanjih časih. Ker vse potrebne opreme ni mogel kupiti v trgovini, jo je začel izdelovati sam. Najprej zase, potem za prijatelje. In ko je posel prerasel ljubiteljske okvire, je leta 1989 postal samostojni podjetnik. Sčasoma se je usmeril v serijsko proizvodno majhnih in srednje velikih kompozitnih delov, kot so oklepi za motorje in rezervoarji. Za lažje razumevanje: kompoziti so narejeni iz tekoče osnove (na primer smole) in vlaken (teksilnih, ogljikovih…), ki se vdelajo v osnovo. Odlikujejo se po trdnosti in lahkosti, zato dobivajo čedalje večji pomen v avtomobilski, letalski in številnih drugih industrijah. Kompozite so seveda poznali že veliko pred Zornikom, je pa slovenskemu podjetniku uspel svojevrsten preobrat. Ker so kompozitni deli razmeroma dragi, so jih za potrebe motociklov izdelovali le v majhnih količinah. Miklavž Zornik pa je proizvajalce motociklov prepričal, da je kompozitne dele mogoče delati tudi v velikih serijah. “Začeli smo z Ducatijem, pozneje sodelovali z Aprilio, BMW-jem, Harley Davidsonom, Laverdo in drugimi znanimi tovarnami. Naša znamka MS Production je v moto športu prisotna že 12 let in je postala zelo znana. Ducati, na primer, je bil z našo opremo devetkrat svetovni prvak,” pravi Miklavž Zornik.  

Zaupanje teh podjetij jim je z leti odprlo vrata na avtomobilsko področje. S svojimi izdelki so prisotni v družbah Audi Sport, BMW M in Ferrari. Prav Ferrari je pred leti testiral tudi njihove zavore, vendar jim zaradi močnega lobija v formulo ena ni uspelo prodreti. Zdaj poskušajo tja skozi stranska vrata. Za Ferrarijev ??? (model) so izdelali kompozitno dno avtomobila. Italijanski proizvajalec je bil nad izdelkom navdušen in je pripravljen kupiti tisoč takih kosov. Mimogrede, proizvodna cena enega kosa je štiri tisoč mark. Na Bledu tečejo resne priprave na proizvodnjo in z enim očesom se spet spogledujejo s formulo ena. “Naša ura šele pride. Mi delamo naprej,” zagotavlja Zorman. 

Podjetnik trdi, da se po zmogljivostih že približujejo velikim proizvajalcem kompozitnih izdelkov. Pri serijski proizvodnji preštejejo vse večje tekmece v Evropi na prste ene roke. “V proizvodnem programu imamo čez 1000 izdelkov, od tega jih je polovica stalno v proizvodnji. Zadnja tri leta nismo bistveno povečevali števila izdelkov, temveč smo predvsem izboljševali kakovost. Še bolj smo se usmerili v proizvodnjo posebnih delov, ki so za nas donosnejši, in v kompozitne izdelke za avtomobilsko industrijo.”  

Izdelki pod blagovno znamko MS Production sodijo po besedah zakoncev Zorman v najvišji kakovostni in večinoma tudi cenovni razred. Zakaj se kupci športnih vozil in tekmovalci sploh odločajo za nakup tako drage dodatne opreme? Iz povsem racionalnih razlogov. “Pri Ferariju lahko težo vozila z našimi izdelki zmanjšamo za 100 kilogramov,” odgovarja Zorman. Po njunih izdelkih torej posegajo pravi ljubitelji hitrosti in seveda tekmovalne ekipe. Miklavža nikoli ni zanimalo, da bi delal dodatno opremo tudi za običajne velikoserijske avtomobile. Želi delati nekaj posebnega, zahtevnejšega, bolj cenjenega. Marsikdo je bil zato na začetku presenečen, ko sta se zakonca odločila, da bodo na Bledu delali tudi dodatno opremo za Mercedesov smart. Miklavž hitro najde argument, ki pristoji ugledu njegove blagovne znamke. “Ko smo gledali obstoječo dodatno opremo za smart, smo ugotovili, da sploh ni tako poceni. Rekli smo: naredimo nekaj s tehnologijo iz formule ena, da bo res kakovostno in vredno te cene. Z Mercedesom smo se dogovorili, da bo našo opremo prodajal v svoji uradni prodajni mreži. Ceno smo za začetek postavili nekoliko višje od cen drugih proizvajalcev; želimo namreč, da bi bilo povpraševanje na začetku manjše, ker za množično proizvodnjo nimamo zmogljivosti. Najslabše je, da kupcem ne moreš dobaviti tistega, kar želijo imeti takoj.”   

Izbirajo najboljše sodelavce 

Podjetje zakoncev Zornik je danes daleč od začetne ljubiteljske proizvodnje. Zaposlujeta 70 ljudi (koliko natančno), zato sta morala delo organizirati in razdeliti, tudi med seboj - Majda skrbi za finance in vodenje tekočih poslov, Miklavž za tehnične stvari, tehnologijo in proizvodnjo. Miklavž odkrito pove, da je bila rast podjetja povezana s težavnimi osebnimi odločitvami. Nekdaj je sam skrbel za vse; danes je to nemogoče. Del odgovornosti in pooblastil je prenesel na delavce, kar ni bila lahka odločitev. Zlasti razvoj novih izdelkov je postal skupinsko delo. Razvojni oddelek ima 12 sodelavcev in je registriran pri ministrstvu za tehnologijo. Za nekatere projekte najemajo tudi zunanje strokovnjake, pri čemer največ sodelujejo z inštitutom Jožef Štefan.  

Tako kot o tehničnem odloča tudi o strateškem razvoju podjetja več ljudi. Še zlasti pomembno vlogo imajo njihovi predstavniki v tujini, ki so ves čas v stiku s kupci. Zornikova jih izbirata po dveh merilih: prvo pravilo je, da za italijanske kupce skrbijo Italijani in za nemške Nemci. Drugo merilo je ugled teh ljudi. Miklavž trdi, da morajo že zaradi ugleda svoje blagovne znamke pridobivati strokovnjake iz najuglednejših podjetij. “Trenutno imamo šest predstavnikov v treh državah. Med njimi so bivši podpredsednik v … (ime podjetja), proizvajalcu zavor za formulo ena, pa dolgoletni šef nabave v Ducatiju in ljudje iz BMW-ja.” Kako lahko podjetnik iz Slovenije pridobi take sodelavce? “Z leti. Pridobiš jih na podlagi dolgoletnega sodelovanja in zaupanja. Nekateri so se dela v velikem podjetju prenasitili in želijo delati v manjšem podjetju samo tiste stvari, ki jih veselijo. Denar ima pri tem svoj pomen, ni pa vedno odločilen. Nekateri pri nas ne zaslužijo več, kot so prej.”  

Dva velika projekta 

Sodelavci iz tujine imajo toliko izkušenj, da svetujejo, kaj bi se splačalo začeti delati. Vendar Zornikova trdita, da čedalje manj razvijajo izdelke na pamet. Najraje delajo skupaj s kupci; želijo, da kupec pride k njim in jim pove svoje želje.  Tehnično so toliko podkovani, da izdelek potem znajo narediti. Za proizvodnjo številnih izdelkov morajo sami razviti tudi tehnologijo.  

Tehnologijo za visokotemperaturni program, v katerega sodijo kompozitni izdelki iz ogljika, so na primer razvijali deset let. Miklavž trdi, da jo zdaj poleg njih v vsej Evropi obvladajo samo še trije proizvajalci. Ta tehnologija je bila dolga leta v rokah vojaške industrije. Ogljikovi kompozitni izdelki se namreč odlikujejo z nekaterimi izrednimi lastnostmi: so enako trdni kot kovinski, a bistveno lažji, in zdržijo temperature preko dva tisoč stopinj. Zaradi svojih lastnosti jih uporabljajo v raketni industriji, jedrskih elektrarnah in pri hitrih vlakih. Zornikova želita z ogljikovimi kompozitnimi izdelki osvojiti industrijo, predvsem železarsko. Oddelek za visoke temperature bosta izločila v posebno podjetje in ob sedanjem objektu zgradila nov proizvodni obrat. “To bi se že lahko zgodilo, če ne bi imeli zapleta z občino Bled. V industrijski coni smo kupili 14 tisoč kvadratnih metrov zemljišča, nato pa je občina to zemljišče zaščitila in ni dovolila gradnje. Šli smo celo do ustavnega sodišča,” pravi Miklavž Zornik. Pred mesecem je občina zemljišče spet razglasila za industrijsko cono in prihodnje leto naj bi začeli graditi.  

Še bistveno večji projekt, kot je proizvodnja ogljikovih kompozitnih delov, pa pripravljajo z avstrijskimi vlagatelji. Na Jesenicah želijo zgraditi proizvodne hale za izdelavo novih zavor za najvišje obremenitve iz keramičnih materialov. Zavore je razvil Miklavž in jih patentiral v Ameriki, na Japonskem in v Evropi. Podobne zavore, vendar po drugačnem postopku, danes izdeluje samo še Porsche. “Po nekaj letih tihe vojne s Porschejem so nas zdaj sprejeli in celo želijo, da določene stvari zanje naredimo mi. Posel smo sprejeli, ker si nismo tekmeci. Oni letno vložijo v razvoj toliko, kot ne more vsa Slovenija. Po drugi strani pa izdelujejo zavorne diske samo za avtomobile, ne pa tudi za motorna kolesa, kot jih bomo mi.”  

Po besedah podjetnika je potencial trga za nove zavore velikanski. Pred leti so naredili tržno raziskavo in izračunali, da bi bil projekt pri optimalni proizvodnji vreden več kot jedrska elektrarna v Krškem. Z avstrijskim investicijskim skladom so že podpisali pismo o nameri, po katerem bi Zornikova prispevala tehnologijo, tuji partner pa denar. Tovarno bi postavili na Jesenicah na območju nekdanje železarne in v njej v prvi fazi zaposlili 120 delavcev. Ali pa bo tam res stala tovarna, je zdaj v veliki meri odvisno od Jeseničanov. Ti so se po začetnem navdušenju odločili, da zemljišča ne bi podarili, temveč bi ga raje prodali. Miklavž pa ne popušča. “Jaz zemljišča ne bom kupil. Če ne bomo mogli delati na Jesenicah, bomo v Avstriji. Avstrijci so nas že prej prepričeval, naj gremo raje na Koroško.”  

Miklavž Zornik pravi, da take ponudbe niso dobili prvič. Že ko je bila v Sloveniji vojna, so dobili ponudbe iz tujine, da bi podjetje preselili drugam. Takrat se niso dali pregovoriti, zdaj pa ne bodo veliko razmišljali.   


Najina formula uspeha 

“Za uspeh je treba tvegati v pravem trenutku in samo z lastnimi inovativnimi zamislimi. Midva še vedno tvegava, tudi ko gre za večje vsote denarja. Meja med pametnim tveganjem in naivnostjo je v znanju; pametno tvegaš samo, če stvari poznaš in obvladaš.” 

Najina največja napaka 

“Če bi začel še enkrat, bi veliko stvari naredil drugače. Najbolj pa me žre, ker je Slovenija tako majhna država. Največji proizvajalec zavor v Nemčiji me je peljal v razvojni oddelek, kjer dela preko tisoč inženirjev. Rekel mi je: 'Če želim vpeljati vašo novost, morajo vsi ti inženirji začeti delati nekaj drugega. Za kaj takega pa je vsa vaša država premajhna, kaj šele vaše podjetje. Ampak veš kaj? Mi vseeno hočemo vaše izdelke.'” 


Majda Zornik dodaja: “Komaj čakamo, da Slovenija postane članica Evropske unije.”