Kogeneracija energije - posel prihodnosti

V Evropski uniji naj bi do leta 2010 delež kogeneracije, to je soproizvodnje toplote in električne energije, v celotni proizvodnji električne energije povečali z 9 na 18 odstotkov. Evropski parlament je lani takšno strategijo ne samo sprejel, ampak celo priporočil povečanje deleža na 25 odstotkov.

Koristi, ki jih prinaša kogeneracija, so za vsako državo neizmerne. S soproizvodnjo toplote in električne energije se v primerjavi s termoelektrarno poraba goriva zniža za približno tretjino, emisija ogljikovega dioksida za več kot polovico, celotni izkoristek energije pa je za dvakrat večji. V ekološko usmerjenih državah, kot sta na primer Danska in Nizozemska, proizvedejo že 40 oziroma 30 odstotkov električne energije v kogeneracijskih napravah. Na Nizozemskem so na primer v minulih letih vlaganje v kogeneracijo tako spodbujali, da so presežki energije pričeli postajati problem. Zato se zdaj bolj kot na večanje števila kogeneracijskih obratov usmerjajo na izboljševanje kakovosti proizvodnje v obstoječih.

To, kar je za širitev in vlaganje v kogeneracijo najbolj pomembno, zagotovo niso samo koristi za državo in okolje. Vlaganje v soproizvodnjo toplote in električne energije je velik poslovni izziv. Izračuni celo kažejo, da se malokatera industrijska naložba povrne v tako kratkem času, kot naložba v kogeneracijo. Glede na vrsto kogeneracijske naprave in goriva, ki ga uporablja, se naložba povrne v približno dveh do petih letih. Ob tem je treba upoštevati še zanesljivost oskrbe z energijo, katere prihranke za podjetje je težko ovrednotiti. Za nekatere dejavnosti, ki zahtevajo veliko toplotne in električne energije, je lahko kogeneracija vitalnega pomena. Miha Tomšič s Centra za energetsko učinkovitost pri Institutu Jožef Stefan pravi, da je konkurenčnost papirne industrije v Italiji po besedah vodilnih v teh podjetjih odvisna prav od kogeneracije, se pravi od nizkih stroškov za energijo. Podobno so potenciali za kogeneracijo zelo veliki v petrokemiji, avtomobilski, prehrambeni, tekstilni in lesni industriji, proizvodnji keramike, opeke in izdelkov iz gline. Kogeneracijo je moč s pridom uporabljati tudi v storitvenem sektorju, zlasti v bolnišnicah, hotelih in športnih centrih.

Kogeneracija - izziv za podjetnike

Čeprav se iz naštetega morda zdi, da je kogeneracija primerna bolj za velika podjetja, ni povsem tako. Pravi kriterij za naložbo v kogeneracijo ni velikost podjetja, ampak poraba električne in toplotne energije. Hinko Šolinc s Centra za energetsko učinkovitost pravi, da je naložba upravičena že v malih proizvodnih podjetjih, ki imajo le nekaj strojev. »Na trgu so na voljo tudi manjše plinske turbine z 1 MW električne moči in plinski motorji z najmanj 100 KW. Zlasti za gospodinjstva pa izdelujejo naprave z 1 KW moči, vendar so zaenkrat še dokaj drage.«

Miha Tomšič trdi, da je soproizvodnja električne in toplotne energije velika priložnost za podjetnike, ki jo v tujini že s pridom izkoriščajo. »Ne gre samo za proizvodnjo za lastne potrebe, ampak še bolj za proizvodnjo za druge odjemalce. V tujini podjetja postavljajo obrate za kogeneracijo, nato pa energijo prodajajo drugim podjetjem, bolnišnicam in drugim odjemalcem. Pomembno za vlagatelja pa je, da proizvaja energijo za znanega kupca, se pravi, da je koristno že pred naložbo skleniti pogodbo z odjemalcem energije.«

V Sloveniji zanimanje narašča

V Sloveniji danes deluje približno 30 kogeneracijskih postrojev, ker pa je v nekaterih nameščenih več naprav, je skupno število kogeneracijskih naprav v obratovanju več kot 40. Največ naprav je nameščenih v papirni industriji, ki proizvede kar tri četrtine električne energije v slovenskih industrijskih napravah za kogeneracijo. Papirni industriji sledijo lesna, prehrambena, kemična, farmacevtska in tekstilna industrija. V letu 1997 smo s kogeneracijo proizvedli 7,3 odstotka vse električne energije, kar je na primer trikrat manjši delež kot v sosednji Avstriji, ali več kot petkrat manj kot na Danskem. Razlogov za zaostajanje za stanjem v Evropi je več: zastarela in izrabljena oprema (povprečna starost parnih turbin je na primer 27 let), nepoznavanje kogeneracije zlasti v malem gospodarstvu in vrsta ovir za vlaganje v nove postroje.

Po drugi strani vse le ni tako črno. Po besedah Hinka Šolinca vlada v Sloveniji veliko zanimanje za vlaganje v kogeneracijo. Tehnične potenciale ocenjuje na 700 MW, kar predstavlja 29 odstotkov od sedanje celotne proizvodnje električne energije pri nas. Ocena se nanaša zgolj na uporabo kogeneracije v industriji in za daljinsko ogrevanje, medtem ko ocene možnosti za javni in storitveni sektor ter za ogrevanje manjših stanovanjskih naselij sploh še niso bile narejene. Da pa ne gre samo za možnosti, govori podatek, da so potencialni vlagatelji že naredili študije izvedljivosti za okoli 300 MW. Študije so pokazale upravičenost naložb za večino te vrednosti. »Žal se lahko finančni del projektov zelo hitro spremeni, ker že majhna sprememba cene električne energije bistveno vpliva na rezultat. Zagotovo so trenutno v najboljšem položaju tisti, ki naprave za kogeneracijo že imajo. Na vsak način pa se bo naložba v kogeneracijo še vedno splačala tistim, ki bodo proizvedeno energijo sami porabili. Cena energije za končne kupce namreč verjetno v prihodnosti ne bo padla,« pravi Hinko Šolinc.

Praktičen primer uspešne naložbe v kogeneracijo je podjetje Elan Line. V obrat za soproizvodnjo toplote in električne energije so lani vložili 1,24 milijona mark. S plinskim motorjem naj bi letno proizvedli okoli 3950 MWh električne energije in 4270 MWh toplote. Za lastne potrebe bodo porabili okoli 86 odstotkov električne energije, preostali del pa bodo oddajali v javno omrežje. Podjetje naj bi pri stroških za energijo letno prihranilo okoli 270 tisoč mark, naložba pa naj bi se povrnila v 4,6 leta.

Država se prebuja

Primerov, kot je zgornji, imamo v Sloveniji še nekaj. In verjetno so tudi te uspešne zgodbe prispevale k temu, da se je pomena kogeneracije močneje začela zavedati država. Državni zbor je že leta 1996 sprejel Resolucijo o strategiji rabe in oskrbe Slovenije z energijo. V njej je predvidel povečanje proizvodnje električne energije pri tako imenovanih kvalificiranih proizvajalcih do leta 2010 na 10 odstotkov. Največ naj bi k povečanju tega deleža prispevala kogeneracija, drugo pa izkoriščanje obnovljivih virov energije in energije iz odpadkov.

Še bolj kot sama resolucija je za vlagatelje pomembna dejanska podpora države. Agencija za učinkovito rabo energije spodbuja kogeneracijo s subvencioniranjem študij izvedljivosti v višini do 50 odstotkov. Dobra spodbuda je tudi delna oprostitev plačila takse za obremenjevanje zraka z emisijo ogljikovega dioksida, ki jo je vlada sprejela lani. Financiranje kogeneracijskih sistemov, ki je bilo do nedavnega ena glavnih ovir pri odločanju za vlaganje v kogeneracijo, je danes veliko bolje rešeno. Na voljo so ugodna posojila iz sklada za investicije v energetsko učinkovitost, hkrati pa prihaja vse več ponudb za ugodna posojila in skupna vlaganja tudi iz tujine. Da se nekaj premika oziroma, da je zdaj primerni čas za spremembe, spoznavajo tudi sami vlagatelji. Lani so zato sedanji in potencialni lastniki kogeneracijskih obratov oblikovali projekt »Pospeševanje izgradnje sistemov za soproizvodnjo toplote in električne energije v Sloveniji«. V okviru projekta nameravajo pripraviti ponudbo potencialnih kogeneracijskih objektov, ki bo obsegala dejanske vlagatelje in lokacije in ne samo teoretičnih potencialov.

Po večletni suši se torej zasebni vlagatelji v zadnjem času spet resneje zanimajo za vlaganje v proizvodnjo energije. Če se lahko zanesemo na mnenje Hinka Šolinca odločitev za kogeneracijo praktično ne more biti zgrešena. Pretres lahko povzroči le nenadna drastična sprememba energetske politike, ki bi jo naredila država. Če se bo cena električne energije povečala, bo to voda na mlin lastnikom kogeneracijskih sistemov, če pa bo zelo močno padla, se verjetno tudi ne bodo pritoževali - energijo bodo dobivali tam, kjer bo cenejša.

Prednosti kogeneracije za podjetja

• visoka celotna energetska učinkovitost (70%-90%),
• nižji stroški za energijo,
• dodatni zaslužek s prodajo odvečne energije,
• večja konkurenčnost zaradi nižjih stroškov na proizvodno enoto,
• celotna ali delna neodvisnost od zunanjih dobaviteljev električne energije,
• potencialna uporaba odpadnih goriv,
• finančne in davčne olajšave.
• nedorečenost cen električne energije in stroškov pri prodaji energije v javno omrežje,
• pravno neurejen status proizvajalcev električne energije izven sistema elektrogospodarstva,
• pomanjkanje tehničnih predpisov za priključitev v javno omrežje,
• zamotan in dolgotrajen upravni postopek,
• nizka osveščenost vlagateljev za manjše kogeneracijske sisteme,
• pomanjkanje podjetij za ponudbo inovativnih načinov financiranja.

Informacije

Zainteresirani za vlaganje v soproizvodnjo toplote in električne energije se za podrobnejše nasvete lahko obrnejo na konzorcij FEMOPET Slovenija. Koordinator konzorcija je Institut Jožef Stefan - Center za energetsko učinkovitost, kontaktna oseba: Tomaž Fatur, e-pošta: tomaz.fatur@ijs.si.