Ko Kitajci sežejo po nafti ...

Praviloma so moji članki v Podjetniku namenjeni širšemu krogu bralcev, ki se praviloma s trgom vrednostnih papirjev ne ukvarjate vsakodnevno in vas zato ozadja posameznih dogodkov, ki vplivajo na gibanje delniških tečajev, ne zanimajo preveč. Večine investitorjev, ki vlagajo svoje prihranke v vzajemne sklade v Sloveniji, ne zanima, koliko se je v letošnjem letu izboljšal poslovni izid Krke, ali se bo tržni delež Mercatorja s prihodom novih tekmecev v Slovenijo bistveno zmanjšal, kakšen vpliv bo imela vključitev Slovenije v Evropsko unijo na poslovanje Luke Koper in podobno. S tem, ko so, oziroma ste, svoja sredstva zaupali v upravljanje profesionalnim upravljavcem portfeljev, se zanje spremljanje trga večinoma konča. Praviloma tovrstni investitorji spremljajo le še gibanje vrednosti njihovih investicijskih kuponov.

Situacija se spremeni takrat, ko pride na kapitalskem trgu do večjih sprememb, ki jih mediji bolj spremljajo. Ko se na televiziji pričnejo pojavljati morebitne novice o prevzemih posameznih podjetij, po drugi strani pa tudi novice o stečaju ali drugih oblikah težav, v katerih se znajde posamezni izdajatelj, takrat je reakcija investitorjev praviloma zelo burna. V borznih krogih velja pravilo, da je vedno bolje, da se o posameznih naložbah v javnosti govori premalo kakor preveč. Podjetja, ki so preveč izpostavljena, so namreč bolj na udaru in javnost bolj pozorno spremlja, kaj se z njimi dogaja. Ker smo ljudje po naravi nezaupljivi in panični, je ponavadi na trgu tako, da se ljudje na goro dobrih novic o posameznem podjetju praktično ne odzovejo, ko pa pride v javnost še tako nepomembna novica o morebitnih težavah, v katerih se je znašlo podjetje, je reakcija na trgu praviloma veliko bolj burna.  

Napisano sicer morda zveni nekoliko posplošeno, saj po drugi strani nikakor ne moremo trditi, da je za podjetje bolje, če v javnosti ni izpostavljeno. Nekatera podjetja potrebujejo medijsko izpostavljenost in prav je, da se o njih v javnosti čim več govori. Tipičen primer je tako denimo Pivovarna Union, za katero je bila prevzemna zgodba najodmevnejša propaganda, po prevladi Laške pivovarne v Unionu pa je postalo ljubljansko pivo sprejemljivo celo na štajerskem koncu.  

Kot rečeno, investitorjev na splošno informacije o ozadju dogajanja na borzah vrednostnih papirjev ne zanimajo dosti. Ko pa pride do tega, da se pojavijo okoliščine, v katerih so investitorji prizadeti ne glede na stanje njihovih portfeljev vrednostnih papirjev, se seveda vse spremeni. Najlepši primer tovrstnih okoliščin je trenutno dogajanje na naftnem trgu.  

Vpliv cene nafte 

Nafta je bila od nekdaj gibalo kapitalskih trgov po vsem svetu. Prav tako so bila nafta in njena nahajališča motiv za ozemeljske pretenzije posameznih držav, saj se vsi zavedamo vrednosti nahajališč, ki sicer izginjajo, kar pa jih dela le še toliko bolj privlačna. Si upa kdo trditi, da bi Združene države Amerike napadle Irak, če ta ne bi imel naftnih nahajališč? Diktatorski vladajoči sistemi so prisotni tudi drugod, pa to Američanov ne moti.  

Zadnje krizno žarišče na Bližnjem Vzhodu je postavilo popolnoma nove standarde za ceno nafte na svetovnih trgih. Če smo prej dejali, da je cena za sodček nafte visoka, ko je dosegla vrednost 20 dolarjev, so se razmere v letu 2003 krepko spremenile. Cena nafte je zaradi ameriškega posredovanja v Iraku močno narasla, v nekem trenutku je presegla ceno 40 dolarjev za sodček. Je razlog za tako visok porast res samo v ameriški okupaciji Iraka?  

Odgovor je ne. Imamo pač smolo, da so se pojavile razmere za trgu, kjer je prisotnih veliko več dejavnikov, ki zvišujejo ceno nafte, kakor dejavnikov, ki to ceno potiskajo nižje. Poleg ameriškega posredovanja v Iraku in s tem ustvarjanja nelagodne negotovosti je pomemben podatek tudi ta, da si ZDA krepijo in polnijo naftne rezerve, kar zopet ne pomeni nič dobrega za zaupanje investitorjev v padec tržne cene nafte v prihajajočih mesecih.  

Drugi razlogi za višje cene 

Zelo pomemben akter postaja Kitajska. Njeno gospodarstvo v zadnjem času dosega vrtoglave stopnje rasti okoli devet odstotkov, kar posledično pomeni večje potrebe po naftnih derivatih. Ker velika večina svetovnih naftnih črpališč deluje z maksimalno zmogljivostjo, manevrskega prostora za večjo proizvodnjo in stabilizacijo tržne cene nafte na organiziranem trgu ni več dosti. Pravzaprav je edina naftna velesila, ki še lahko poveča svoje proizvodne zmogljivosti v tem trenutku, Savdska Arabija. 

Na drugi strani stoji OPEC. Organizacija, ki je ustanovljena z enim samim namenom. Stabilizirati svetovni trg nafte in hkrati skrbeti za to, da se nahajališča nafte ne izrabijo prehitro. OPEC v tem trenutku daje prednost stabilizaciji cene nafte, kar skuša doseči s povečanjem načrpanih kvot. Dolgoročni cilj je namreč, da se tržna cena nafte spusti pod 30 dolarjev na sodček, kolikor je po analizah še sprejemljivo. Cena nafte namreč za sabo potegne kup težav. Najbolj opazna posledica visoke cene nafte v velikih svetovnih gospodarstvih in v Sloveniji je visoka inflacija. Visoka inflacija odžira gospodarsko rast. Gospodarska rast je v zadnjem času v Evropi in ZDA zanemarljiva in zelo občutljiva za pretrese, kar bi dolgoročno pomenila visoka cena nafte.  

Druga negativna posledica visoke cene nafte je višanje stroškov v industriji, s tem odžiranje dobičkov podjetij in po drugi strani zopet zmanjšana gospodarska rast. Potem imamo še vplive cene nafte na valutne trge in tako dalje.  

Kaj torej lahko OPEC in vlade držav naredijo? Prav dosti žal v tem trenutku ne. Izjemno pomembna bi bila stabilizacija razmer na Bližnjem Vzhodu. Po drugi strani lahko Savdska Arabija dvigne količino načrpane nafte in tako deloma stabilizira porušeno tržno ravnovesje. Klub vsemu je to bolj obliž na rano kot resno zdravljenje trenutne krize.  

Kaj lahko storijo države glede Kitajske? Nihče si ne upa napovedovati njenih prihodnjih dejanj. Definitivno bo tudi kitajska vlada skušala z bolj restriktivno politiko obrestnih mer nekoliko brzdati gospodarsko rast. Če se ta umiri, se bodo umirile tudi potrebe po nafti na tem območju. Vseeno dolgoročno gledano Kitajska predstavlja resno grožnjo svetovni globalizaciji, predvsem zaradi poceni delovne sile in neizkoriščenih potencialov. Prepovedati ali omejiti izvoz derivatov na Kitajsko bi bil trenutno skrajno pogumen korak, ki si ga ne želi narediti nihče. Če zavlačevanje z včlanitvijo Kitajske v Svetovno trgovinsko organizacijo je bila demokracija na resni preizkušnji. Bolj neposredni ukrepi posameznih vlad ali organizacij tako ne pridejo v poštev.  

Ostane nam torej le dvoje: lahko se sprijaznimo z dejstvom, da poceni energije ni več, zamižimo in čakamo, da se nekaj zgodi, kar bi svetovno ceno nafte pritisnilo na ravni pod 30 USD za sodček. Lahko pa se naučimo živeti z višjimi stroški naftnih derivatov in nekoliko omejiti porabo tega črnega zlata, ki počasi izginja. To seveda ni vprašanje za posameznega občana, temveč za podjetja, vlade držav in OPEC. Reakcija trgovcev na blagovnih borzah je bila v prvih dneh junija definitvno pretirana, kar se je izkazalo že v nekaj tednih, ko se je cena vrnila na ravni pod 40 USD na sodček. Vprašanje pa je seveda, koliko časa bo cena vztrajala na teh raveh.  

In če moramo v vsaki nesreči najti tudi dobro stran, jo v primeru dragih naftnih derivatov najdemo v delnicah naftn-predelovalnih podjetij. Ta zaradi fiksnih marž na prodane derivate pri višji ceni nafte zaslužijo seveda več. Tako njihove delnice na organiziranem trgu v času drage nafte, v nasprotju z drugimi, pridobivajo na vrednosti.  

Dilema je torej, ali kupovati delnice naftnih podjetij, ki pridobivajo v času visokih cen nafte, ali kupovati delnice praktično vseh drugih panog, ki v času drage nafte izgubljajo na vrednosti, in upati, da cena nafte pade, saj v tem primeru lahko pričakujemo njihovo rast. Tu se zopet znajdemo v situaciji, ko je na trgu približno toliko mnenj in argumentov za nakup kot za prodajo. In prav to je smisel trga.