Kjer diši po Sredozemlju

Slovenska Istra

Vsakdo najprej pomisli na obmorska mesta: na Piran z njegovo punto in starimi ozkimi uličicami, pa na Portorož ali Izolo, na vonj po ribi in morju. A morda je še lepše, da se najprej povzpnemo med koprske griče ali na slemena nad mejno reko Dragonjo. Refošk in malvazija sta tam doma, prav tako pa nekatere tipične primorske jedi, denimo fuži, oljčno olje pa bo dalo okus. Že pogled na griče pokaže sivino, ki jo dajejo oljčni nasadi, za barve pa bo spomladi poskrbela še rumena brnistra, jeseni pa rdeči ruj - ob že tako rdečih trtah.

Pojdimo morda najprej do mejnega kraja Dragonja in se vzpnimo do starih vasic na gričih. Sveti Peter, Padna, Krkavče, Koštabona, Pomjan so le nekatere, prav nič daleč vsaksebi. Pod Padno spomladi cveto breskovi nasadi, v Krkavčah je znamenita torkla - stiskalnica oljčnega olja, od Koštabone je pol ure hoda oddaljen slap Supot. Nadaljujemo skozi Marezige do Svetega Antona, med vinogradi, nato pa do Kubeda z znamenito utrdbo na hribu. Morda se zapeljemo še malce proti Hrvaški do mejne vasi Sočerge, pogledamo slap Veli vir (pol ure peš) ali pa raziskujemo tiste najbolj skrite vasice zaledja slovenske Istre - do mejnih Abitantov. Dober zemljevid tam pride prav. Sicer pa se s Kubeda lahko spustimo kar naravnost v dolino, si v Hrastovljah ogledamo znamenito fresko mrtvaškega plesa v cerkvi in se morda počasi po dolini Rižane odpeljemo nazaj na obalo.

Lahko pa se iz Hrastovelj zapeljemo še do Črnega Kala, si ogledamo mogočen viadukt avtoceste in se pod njim zapeljemo v Osapsko dolino, pod udorno steno, ki je priljubljeno plezališče. Zdaj, ko so meje odprte, lahko kar malo čez italijansko ozemlje gremo še na grad Socerb, ki ponuja najlepši pogled na Tržaški zaliv, in - ja, seveda, že razmišljamo, kam na dobro kosilo ali večerjo. V slovenski Istri s tem ne bo težav.