Kdo se boji Marlboro kantrija?

Ne vem, če je sploh dovoljeno pisati o reklami za cigarete in dodatno še brez opozorila, da so cigarete grozno nevarne. Kljub temu bom tole zgodbo začel z asociacijo na reklamo za cigarete Marlboro. Saj veste tisto, ki kaže kavboja, ki nabit z energijo zre s plakata in nas vabi v »Marlboro country«, kar implicitno pomeni Ameriko.  

 

Kot vsaka dobra reklama tudi ta z malo elementi pove vse. Če ste zaresen dec, potem ste kavboj. Na eni sliki je ves ameriški mit. Če z godljo, v kateri živite, niste zadovoljni, potem osedlajte konja in se podajte na svojo pot … nekam na ameriški zahod. Seveda tovarna cigaret to svoje povabilo obarva še s sporočilom, da je na čistem zraku v divjini najbolje, če si sistematično čistite pluča z njihovim dimom. A pustimo dim postrani.  

 

Ta slika se mi zdi kot terapija za Evropo. Evropo, ki nekako cinca na mestu in napoveduje, kako bo uresničila svoje sanje, a ko se je treba usesti na konja in odjahati na srečanje z usodo, potem se Evropejci radi usedemo za mizo in začnemo debatirati. Bomo šli s konji ali z osli? Bomo šli na vzhod ali zahod? Bomo zajahali zjutraj ali zvečer? In prijetna razprava v gostilni ob vinu in klobasah traja globoko v noč. In ker je že pozno in nismo prišli do nobene odločitve, gremo pač spat. Pred spanjem še malo fantaziramo o svojih načrtih … in potem zaspimo. In je dan minil brez odločitve. Jutri se pa zgodba lahko ponovi. Tako nam je vsem v glavah prav razburljivo, v resnici pa capljamo na mestu.  

A capljanje na mestu ni slučaj ali pomota ali znak prevelike demokracije. Capljanje na mestu je v resnici zavestna odločitev, s katero ljudje v prazno strukturiramo svoj čas. Je način, kako se izogniti usodnemu vprašanju, za kaj smo sploh na tem svetu oziroma, kaj je naš cilj. In tako je treba razumeti tudi sporočilo tokratnega komentarja »NASLOV«, ki pove, kako smo znotraj te evropske izgubljenosti Slovenci še posebej izgubljeni v tem trenutku.  

Sporočilo velja na vseh ravneh, na osebnem, na ravni podjetja in na ravni države. Če nimaš cilja, potem si v naprej izgubljen. In to situacijo je mogoče primerjati z ameriškim mitom »Marlboro kantrija«. V nekem trenutku se samo odločiš, zajahaš konja in greš proti svojemu cilju.  

 

In rekel bi, da je to v tem trenutku naš največji problem. V naši družbi se ne bo nič zgodilo, nič spremenilo na bolje, nič razrešilo, dokler ne bomo razumeli, da moramo najprej reči, kam hočemo priti. Se pravi, dokler si ne bomo zadali nekega cilja, ki bo naše misli usmeril v neko konkretno razmišljanje, ki bo vsem poskusom po nedoločenih  spremembah dal smer in smisel.  

Že nekaj časa sem prepričan, da je ta cilj »Slovenija v vrhu sveta«. In upravičenost tega cilja razlagam prav z dosežki podjetnikov leta, med katerimi jih polovica s svojimi izdelki sodi v svetovni vrh. Prepričan sem, da imamo v tem trenutku 50 takšnih izdelkov, kar pomeni, da bi bil čas, da doumemo, kaj znamo, če hočemo. »Slovenija v vrhu sveta« bi bil lahko naš povsem realen cilj.  

Ampak vsa čarovnija je v odločitvi, v cilju. Vsa zgodba o reformah je v bistvu stranska arabeska in po nepotrebnem jemlje toliko pozornosti. Vse skupaj je veliko bolj enostavno. A ker ni odločitve, smo zmedeni. In bolj ko smo zmedeni, bolj padamo v razglabljanje, kaj bi bilo prav. In bolj se izogibamo trenutka, ko se bo treba odločiti. Potem ko smo se dvakrat zgodovinsko odločili glede naših odnosov do drugih ljudi – in enkrat rekli, da nočemo biti podrejeni drugim (odločitev za samostojnost) in potem naslednjič rekli, da hočemo živeti v skupnosti enakih (odločitev za vstop v Evropsko unijo), smo se znašli pred  tretjo odločitvijo, ki se nanaša na nas: KAJ SMO, KAJ ZMOREMO IN KAJ HOČEMO. In tukaj imamo knedl v grlu. Spravimo skupaj odločitev.