Kdaj komuniciranje na trgu pomeni ponudbo in kdaj je to le vabilo k dajanju ponudbe ostalim udeležencem na trgu

Podjetniki, ki nastopate na trgu s svojim blagom oz. storitvami, hkrati tudi komunicirate z drugimi udeleženci na trgu. Pomembno je, da poznate zakonska pravila, kdaj se bo vaše komuniciranje z drugimi udeleženci na trgu štelo za ponudbo, kdaj pa le za vabilo k dajanju ponudb. Nekaj osnovnih pravil, ki so za prakso najbolj tipična, navajamo v nadaljevanju.  

Obligacijski zakonik določa bistvene elemente ponudbe:

- ponudba mora izražati voljo za sklenitev pogodbe,
- vsebovati mora vse bistvene elemente bodoče pogodbe (ponudba mora biti tako določena, da more z golim nasprotnikovim »da« že nastati veljavno sklenjena pogodba),
- naslovljena mora biti na določeno osebo. 

Če predlog nima vseh zgoraj naštetih elementov, se ne šteje za ponudbo, pač pa - običajno - za povabilo nasprotni stranki, da ta stranka da ponudbo za sklenitev določene pogodbe. 

Da se predlog, ki vsebuje zgoraj naštete elemente šteje za ponudbo, mora biti poleg vsega tudi dan in sprejet v obliki, ki jo zahteva zakon za pogodbo, saj  ponudba za sklenitev pogodbe, za katero se zahteva posebna oblika zavezuje ponudnika samo v primeru, da je dana v obliki, kot je predvidena za pogodbo (če mora npr. biti pogodba npr. sklenjena v pisni obliki, mora biti tudi zavezujoča ponudba dana v pisni obliki).  

Predlog, ki je naslovljen na nedoločen krog oseb, vendar vsebuje vse  bistvene sestavine pogodbe se praviloma ne šteje za ponudbo. Izjemoma bi bilo tak predlog mogoče šteti za ponudbo, če bi tako izhajalo iz konkretnih okoliščin.  

Prav tako se za ponudbe ne štejejo poslani katalogi, ceniki, tarife in druga različna obvestila ter oglasi v tisku, po radiu, letaki ipd., temveč pomenijo le vabilo k ponudbi pod objavljenimi pogoji.   

PRAVNI VIR:
Obligacijski zakonik (UL RS 83/2001)