Kako zaščititi blagovno znamko?

Med tremi elementi industrijske lastnine (znamke, patenti, modeli) so znamke najmočneje zastopane. Urad Republike Slovenije za intelektualno lastnino vsako leto registrira približno 2000 novih znamk. Če k tej številki prištejemo še znamke, ki jih registrira po mednarodnih pogodbah, pridemo že do številke 7000. Prijavitelji registrirajo največ znamk na področju farmacije, kemične, elektronske in prehrambne industrije.

Po mnenju direktorja urada Erika Vrenka kažejo podatki o novo registriranih znamkah pri nas na intenzivno tržno dinamiko. Večja kot je konkurenca na trgu, bolj želijo podjetja ščititi svoje znamke, s katerimi svoje izdelke razlikujejo od konkurenčnih.

Kaj je znamka?

Z blagovno oziroma storitveno znamko zavarujemo znak, ki je v gospodarskem prometu namenjen razlikovanju blaga in storitev iste ali podobne vrste. Prijavitelj si s pridobitvijo varstva znamke zagotovi izključno pravico do uporabe določenega znaka za označevanje svojih izdelkov ali storitev in s tem prepreči vsakomur, da bi za identične ali podobne izdelke ali storitve uporabljal identičen ali zavajajoče podoben znak. Kot znamko lahko registriramo sliko, risbo, besedo, izraz, vinjeto, šifro, kombinacijo teh znakov in kombinacija barv. Lastnik znamke lahko uporablja identičen znak za več vrst blaga oziroma storitev kot tudi več različnih znamk za identično vrsto blaga oziroma storitev.

Kljub obilju možnosti pa zakonodaja predpisuje tudi vrsto omejitev pri registraciji znamke. Kot znamke tako ne moremo zavarovati znaka, ki:

* nasprotuje zakonu ali morali;
* ni primeren za razlikovanje blaga oziroma storitev v gospodarskem prometu (na primer ena oziroma dve črki v običajni pisavi, znaka + in -, geometrijska oblika ali telo idr.);
* označuje le vrsto blaga oziroma storitev, njihov namen, čas ali način proizvodnje, kakovost, ceno, količino, težo, kraj oziroma geografsko poreklo;
* je v navadi za označevanje posamezne vrste blaga oziroma storitev;
* lahko s svojo zunanjo podobo ali vsebino povzroči zmedo v gospodarskem prometu, zlasti pa zmoto pri povprečnem potrošniku glede porekla, vrste ali kakovosti ali drugih lastnosti blaga oziroma storitev;
* je istoveten z že zavarovanim znakom koga drugega za isto ali podobno vrsto blaga ali storitev;
* je podoben prej zavarovanemu znaku koga drugega za isto ali podobno vrsto blaga oziroma storitev, če lahko ta podobnost povzroči zmoto pri povprečnem potrošniku;
* vsebuje uradne znake za nadzor ali jamstvo kakovosti ali jih posnema.

Brez dovoljenja pristojnega organa države ali organizacije tudi ni mogoče kot znamko zavarovati državnega ali drugega javnega grba, zastave ali emblema, imena ali kratice imena države ali mednarodne organizacije ali znakov, ki navedene oznake posnemajo.

Podobo ali ime osebe je dovoljeno zavarovati zgolj z njeno privolitvijo. Podobo ali ime zgodovinske ali druge znamenite osebnosti pa je dovoljeno zavarovati le z dovoljenjem pristojnega organa za upravo.

V skladu z veljavno zakonodajo lahko združenja pravnih in fizičnih oseb določen znak zavarujejo tudi kot kolektivno znamko. Kolektivna znamka je znamka, s katero si vsakdo, ki izpolnjuje s pravilnikom združenja določene pogoje, pridobi pravico uporabljati ta znak za označevanje svojih izdelkov oziroma storitev v gospodarskem prometu.

Kako do registracije znamke?

Podjetje ali oseba, ki želi zavarovati znamko, mora to najprej storiti doma, sledi pa lahko zaščita v tujini, predvsem tam, kjer svoje izdelke ali storitve trži. Po besedah Erika Vrenka je postopek za pridobitev zaščite preprost. Prijavitelji lahko pripravijo prijavo sami, še boljše pa je, če se obrnejo na enega od zastopnikov, ker je to na koncu najcenejše. Najboljše se je posvetovati s takim zastopnikom, ki je v sporih pred sodiščem že zagovarjal stranke. Tak zastopnik pozna sodno prakso, kar je za prijavitelja zelo koristno, svetuje Erik Vrenko.

Prijavo za pridobitev nacionalnega varstva je treba vložiti pri Uradu RS za intelektualno lastnino, bodisi neposredno v sprejemni pisarni bodisi po pošti oziroma prek telefaksa (v tem primeru morate izvirnik prijave predložiti v roku enega meseca).

Prijava znamke mora vsebovati:

- zahtevo za priznanje znamke na izpolnjenem obrazcu (obrazec 0,57);
- seznam izdelkov oziroma storitev v dveh izvodih, v katerem so izdelki in storitve razvrščeni v skladu z mednarodno klasifikacijo blaga in storitev, in vsebuje podpis prijavitelja;
- videz znaka v črno-beli tehniki v 6 izvodih, če se zahteva zaščita znaka v barvi, pa tudi videz znaka v barvi v 6 izvodih;
- splošni akt o kolektivni znamki, če je zahtevano varstvo kolektivne znamke;
- potrdilo o plačilu predpisane prijavne pristojbine;
- dokazilo o prioriteti, če je ta zahtevana;
- pooblastilo zastopniku, če je prijava vložena po zastopniku.

Vsako leto se pojavi kar nekaj poskusov zaščite znamk, ki močno spominjajo na že uveljavljene in poznane znamke. V nekaterih primerih gre za poskus zavajanja potrošnikov, pogosto pa tudi za nepoznavanje že zaščitenih znamk. Za slednje primere imajo prijavitelji v čitalnici urada možnost vpogleda v celotna besedila že priznanih znamk.

Vložitvi prijave za registracijo znamke sledi formalni preizkus, v katerem preizkuševalec ugotavlja, ali prijava izpolnjuje zahteve iz Zakona o industrijski lastnini in Pravilnika o postopku za priznanje znamke. Po opravljenem formalnem preizkusu prijave na uradu preizkusijo še pogoje za priznanje znamke. Če predmet prijave oziroma znak očitno ne nasprotuje prej naštetim omejitvam, urad objavi znak v Biltenu za industrijsko lastnino. Lastniki znamk lahko v treh mesecih od objave vložijo ugovor zoper registracijo novega znaka, če menijo, da bi zaradi podobnosti z njihovim lahko prišlo do zavajanja potrošnikov.

Če ugovor ni vložen, urad po plačilu predpisanih pristojbin prijavitelju izda odločbo o priznanju znamke, podatke o izdani odločbi objavi v svojem uradnem glasilu in na koncu izda listino. Znamka velja 10 let od dneva vložitve prijave, a je mogoče njeno veljavnost za enako obdobje neomejeno podaljševati.

Za podjetja, ki poslujejo na tujih trgih, je praktično nujno, da svoje znamke zaščitijo tudi v tujini. Pri tem imajo dve možnosti. Za zaščito v najpomembnejših evropskih državah je dovolj, da pri slovenskem uradu za intelektualno lastnino vložijo prijavo za mednarodno registracijo. Če pa želi podjetje zaščititi znamko v drugih državah, se mora obrniti na ustrezne organe v teh državah. Podjetje vloge ne more vložiti neposredno, temveč prek zastopnikov, ki so vpisani v register v izbrani državi.

Vir: www.sipo.mzt.si