Kako s posojili do večje donosnosti

Vsak podjetnik želi biti v svojem poslu uspešen. Najboljši, če se le da. Pri tem se običajno pozablja, da zunanje razkazovanje uspeha, na primer z novim avtom, luksuznimi poslovnimi prostori in najsodobnejšo tehnologije, zlasti v prvih letih na poslovni uspeh podjetja (dobiček in dobičkonosnost sredstev) ne vpliva ravno najbolje.  

 

Zdrava kmečka pamet pravi, da je treba za večji dobiček zagotoviti nižje stroške in/ali večjo prodajo. S tem naj bi dobiček podjetja rasel (tabela 1).

Nadaljevanje članka je vidno samo naročnikom.

 

Zgled podjetja X 

Iz tabele 1, ki predstavlja zgled podjetja X, je razvidno, da 10-odstotno povečanje prihodka in zmanjšanje stroškov v tem primeru vodita v 100-odstotno povečanje dobička. Dobiček se nam je v tem primeru povečal z 20 na 40 denarnih enot (v nadaljevanju: enot), kar pomeni, da je podjetje v drugem letu poslovalo bolje kot v prvem. Da bi razumeli, ali je podjetje poslovalo uspešno glede na konkurenco ali na celotno gospodarstvo, pa potrebujemo še vsaj en podatek iz bilance stanja: kakšna je vrednost sredstev podjetja.  

Vzemimo, da je vrednost vseh sredstev podjetja enaka 400 enot in da podjetje ni zadolženo. Dobičkonosnost sredstev (vseh sredstev in lastniškega kapitala) bi v tem primeru za prvo leto znašala 5 % in za drugo leto 10 %. Na podlagi teh številk bi torej lahko v grobem povzeli, da je podjetje v prvem letu poslovalo na ravni povprečja slovenskega gospodarstva, v drugem pa nad njim. 

Nadaljujmo zdaj naš primer z naslednjimi predpostavkami. Lastnik se v tretjem letu odloči za povečanje sredstev podjetja za 200 enot lastniškega kapitala, torej za 50 %. Postavimo, da se tudi stroški in prihodek povečajo za 50 %. Kaj se zgodi z dobičkom in dobičkonosnostjo sredstev, pokaže tabela 2. 

Ugotovimo lahko, da se je dobiček povečal za nadaljnjih 20 enot. Ker je v tretjem letu dobiček rasel po enaki stopnji kot sredstva podjetja, se glede na nespremenjeno strukturo virov financiranja tudi dobičkonosnost sredstev in lastniškega kapitala ni spremenila in je ostala na isti ravni kot v letu 2, torej na 10 %.  

Povečanje donosnosti z dolžniškim virom 

Zdaj se zastavlja vprašanje, kako bi lahko donosnost lastniškega kapitala povečali? Ker se podjetnik v tretjem letu odloči za povečanje sredstev podjetja za 200 enot, vzemimo, da tokrat za povečanje ne uporabi lastniškega kapitala, temveč dolžniški vir (kredit). Sredstva se torej prav tako kot v prejšnjem primeru povečajo za 50 %. Vzemimo, da se tudi stroški in prihodek povečajo za 50 %, letna fiksna obrestna mera za najeti kredit pa znaša 7 % . Kaj se zgodi z dobičkom in dobičkonosnostjo sredstev (tabela 3)? 

Opazimo lahko porast dobička s 40 na 46 enot, kar je sicer manj kot v prejšnjem primeru, ko je dobiček v absolutnem znesku porasel iz 40 na 60 enot. Na drugi strani je treba upoštevati, da smo ta dobiček ustvarili z manj lastnih sredstev (s 400 in ne 600 enotami) ter 200 enotami dolžniškega kapitala, kar je pripeljalo do tega, da je stopnja dobičkonosnosti vseh sredstev padla z 10 na 7,67 %, stopnja dobičkonosnosti lastnih sredstev pa narasla iz 10 na 11,5 %.

 

Ključ uspeha 

Razlog za to se skriva v dejstvu, da je obrestna mera za najeti kredit (7 %) nižja od stopnje dobičkonosnosti sredstev (10 %). Z našim zgledom smo torej ugotovili, da je za podjetnika, katerega podjetje izkazuje višjo stopnjo donosnosti sredstev kot znaša obrestna mera za kredite, smiselno v strukturo virov financiranja vključiti tudi dolžniški kapital, saj lahko tako poveča donosnost lastniškega kapitala. Pri 600 enotah lastniškega kapitala brez dolžniškega kapitala (tabela 2) je podjetnik namreč v tretjem letu dosegel 10-odstotni dobiček na lastniški kapital (ROE = 60/600 x 100 = 10 %), iz tabele 3 pa je razvidno, da je 200 enot dolžniškega vira s fiksno letno obrestno mero 7 % skupaj s 400 enotami lastnih sredstev, povišalo donosnost lastniškega kapitala na 11,5 % (ROE = 46/400 x 100 = 11,5 %). S tem je podjetnik uresničil svoj ključni ekonomski cilj – povečal je donosnost sredstev, ko jih je vložil v podjetje! 

Zasvojenost z notranjim lastniškim kapitalom 

Poznavanje mehanizma in možnosti, ki jih daje predstavljeni finančni vzvod, je za povečevanje donosnosti lastniškega kapitala izrednega pomena. Žal pa vse premalo podjetnikov razume in izkorišča možnosti, ki jih prek tega finančnega vzvoda ponuja optimiranje virov financiranja. Zaradi pomanjkljivega poznavanja poslovnih financ se tako velika večina podjetnikov prerada zadovolji z obsegom poslovanja, ki ga omogočajo omejena lastna sredstva oziroma lastniško financiranje. 

Raziskava o financiranju rasti slovenskih gazel je namreč pokazala, da te v povprečju svojo rast financirajo s kar 63 % lastnih sredstev in le z 37 % dolžniških virov. Takšna struktura je praktično popolno nasprotje strukturi virov financiranja, ki je značilna za evropske in ameriške gazele, kjer dolžniško financiranje obsega kar do 75 % vseh virov. 

Da bi torej struktura virov financiranja slovenskih podjetij postala bolj primerljiva s strukturo virov financiranja zahodnih podjetij, je treba izboljšati poznavanje poslovnih financ slovenskih podjetnikov in spremeniti njihovo zasvojenost z notranjim lastniškim kapitalom. Z njim lahko namreč podjetnik učinkovito financira poslovanje in rast samo v zgodnjih obdobjih finančnega življenjskega kroga, v razvojnih in poznih obdobjih pa brez učinkovitega kombiniranja zunanjih trajnih in dolžniških virov ne more zagotoviti najboljše strukture virov financiranja rasti. Tako močno zmanjšuje svoj potencial za rast ter dobičkonosnost lastniškega kapitala.   

 

Naše banke še brez posluha za podjetnike 

Na drugi strani velja omeniti tudi bančni sektor, ki ima navkljub postopnemu prilagajanju novonastalim gospodarskim razmeram, z redkimi izjemami, za podjetniško sfero še vedno premalo posluha. Komentar, da imajo slovenski podjetniki težave pri pridobivanju kreditov predvsem zaradi pomanjkanja zavarovanj, do določene mere drži. Vprašanje jamstev za podjetnike je namreč problematika, kjer lahko rešitve ponudi predvsem država z raznimi oblikami garancijskih shem, kakršne so na Zahodu običaj. Na drugi strani pa v primerjavi z dejavnim kreditiranjem malih in srednje velikih podjetij, ki je značilen za razvite zahodne države, kjer banke same iščejo kreditojemalce, banke v slovenskem prostoru še vedno ohranjajo predvsem pasivno držo izza bančnega okenca.  

Zastavlja se torej vprašanje, kdaj lahko tudi slovenska gazela z zgornje polovice seznama GV za letos pričakuje klic slovenske banke, obisk bančnega svetovalca na sedežu podjetja in skupno iskanje najboljših rešitev, povezanih s strukturo virov financiranja, novimi naložbami in podobno. Šele takrat bo namreč moč reči, da je tudi slovenski bančni sektor opravil svoj del posla v skladu z zahodnimi standardi na tem področju.  

 

Tabela 1: Vpliv gibanja stroškov in prihodka od prodaje na raven dobička 

	Leto 1	Leto 2
Prihodek	100	110
Stroški	80	70
Dobiček	20	40

Tabela 2 : Gibanje prihodka, stroškov in dobičkonosnosti pri 100 % lastniškem financiranju 

	Leto 1	Leto 2	Leto 3
Prihodek	100	110	165
Stroški	80	70	105
Dobiček	20	40	60
Sredstva	400	400	600
Dobičkonosnost sredstev*	5 %	10 %	10 %

*Dobičkonosnost sredstev je enaka dobičkonosnosti lastniškega kapitala saj podjetje ni zadolženo (ROA = ROE) 


Tabela 3 : Dobičkonosnost sredstev ob spremenjeni strukturi virov financiranja 

	Leto 1	Leto 2	Leto 3
Prihodek	100	110	165
Obresti na kredit	0	0	14
Ostali stroški	80	70	105
Dobiček	20	40	46
Sredstva	400	400	600
Dobičkonosnost sredstev (ROA)	5 %	10 %	7,67 %
Lastna sredstva	400	400	400
Dobičkonosnost lastniškega kapitala (ROE)	5 %	10 %	11,5 %