Kako do sožitja bank in podjetnikov

Probanka sodi med manjše slovenske banke, saj je po obsegu poslovanja na enajstem mestu v Sloveniji in pokriva 1,8 odstotka trga. Kljub temu pa se bistveno loči od drugih bank. Pred dvanajstimi leti je zrasla praktično iz nič, zato je njena predsednica uprave in na začetku pobudnica za ustanovitev Romana Pajenk pravzaprav tako bankirka kot podjetnica. Še danes sodi banka med hitro rastoče. Letos, denimo, je svojo bilančno vsoto povečala skoraj za četrtino. Zdaj znaša 77 milijard tolarjev, skupaj z zunajbilančno vsoto pa 114 milijard tolarjev. Banka skupaj s svojo finančno skupino, kamor sodijo skladi Zlata Moneta 1 in 2, Medaljon in vzajemni sklad Alfa, upravlja s 150 milijardami tolarjev vrednim premoženja.

Kako vam je to uspelo?
Zelo težko je bilo leta 1991 ustanoviti banko, ko ljudje sploh niso vedeli, kaj so to delnice. Iskala sem neposredne vlagatelje, oziroma ljudi, ki bi vložili denar v ustanovitev banke. Takrat je znašal potreben začetni kapital za ustanovitev banke 2,2 milijona mark, kar je bilo zelo težko zbrati, tako težko, da si tega danes ne morete predstavljati. Eno leto in pol smo delali na tem projektu. Zdaj teče že dvanajsto leto, odkar smo banko ustanovili.

Po tolikih letih imate gotovo veliko izkušenj z različnimi podjetji. Kakšno znanje po vašem mnenju manjka v slovenskih podjetjih?
Z vidika podjetnikov je zelo pomembno, kako se podjetje pravzaprav razvija. Ko nastane, je običajno majhno z malo ljudmi. Število zaposlenih raste s programom. S tem, ko se podjetje razvija, je potrebnih za obvladovanje organizacijske strukture vedno več novih znanj, ker posel postaja strukturiran. Pri tem se rado dogaja, da naši podjetniki opravljajo vse posle. Podjetnik je obrtnik, tehnik, tehnolog, finančnik, vse je... To pa ni prav. Ko podjetje preraste na sto zaposlenih, se obrtnik preoblikuje v podjetnika, ki že ima svojega računovodjo in druge strokovnjake. Ko pa posel še naprej raste, bi moral podjetnik postati manager. V Probanki ugotavljamo, da podjetnikom, ki so prešli iz obrtništva v podjetništvo, zmanjka managerskih znanj. Tak podjetnik bi moral nekatere funkcije delegirati in imeti strokovnjaka za tehnično, tehnološko ter še posebej za finančno področje. Običajno se zadeva zalomi, ko podjetnik, ki je bil prej lastnik, enostavno ne želi delegirati vseh teh novih funkcij drugim, še posebej pa ne želi na nikogar prenesti finančne funkcije. Te funkcije pa so zanj prezahtevne, če jih želi sam opravljati na visoki ravni. Moja teza je, da bi morali podjetnike, ki tako hitro rastejo in ki imajo tehnično-tehnološka ter marketinška znanja, usposobiti še z managerskimi znanji, da bi obvladali tudi managersko razmišljanje in bi bili sposobni delegirati svoja opravila strokovnjakom.

Predvsem pomanjkanje finančnih strokovnjakov je menda kritično, kajne?
Tako je. To se vidi tako, da podjetnik ne zna dobro obvladovati svoje bilančne aktive in pasive. To pomeni, da ne zna oceniti, kako se oskrbeti z viri sredstev. Ne ve, ali ima dovolj lastnega kapitala, ali potrebuje dokapitalizacijo ali posojila ali pa naj poišče nove družbenike. Vprašanje je, kako podpreti svoj razvoj, da bo ta zadostil širitvi, novemu poslovanju in novim trgom. Takoj ko želijo podjetniki širiti svoje poslovanje, potrebujejo več kapitala, tu pa se jim običajno zadeva zalomi, če na svoj razvoj računajo z najemom kreditov. Krediti pa v finančni strukturi ne morejo pokrivati 90 ali 95 odstotkov virov. Kapitala je ponavadi premalo. Zato takšen finančni krog postane zanje predrag in ne zmorejo vračati dragih posojil in še ustvarjati nove akumulacije iz svojega posla.

Koliko sme imeti podjetnik največ kreditov?
To je različno od panoge do panoge. Zlato pravilo je, da bi moral imeti podjetnik polovico svojih in le polovico tujih virov.

Tudi stran aktive je treba znati upravljati.
Tudi na strani aktive je treba upravljati s premoženjem, česar podjetniki prav tako vedno ne znajo. Podjetnik se mora vprašati, ali res potrebuje toliko osnovnih sredstev, kot jih ima. Podjetniki se prehitro odločijo za nakup poslovnih prostorov, velikokrat so ti preveliki za njihova sredstva in finančne zmožnosti. Njihov posel ponavadi takega stroška ne prenese, tako podjetniki iz bonitete A hitro padejo v izgubo. Lahko se zgodi, da podjetniku s svojim programom ne uspe servisirati vseh obveznosti.

Poleg tega šteje veliko podjetnikov naložbo v nepremičnine za svojo aktivo, vendar je to, glede na finančne obveznosti, ki jih prinaša, prej pasiva. Kaj menite o tem?
Tako je, nepremičnina, ki nosi finančne obveznosti, je obveznost in ne terjatev, zato sodi v pasivo bilance. Šele če bi nepremičnino oddajal, in bi iz nje izhajala terjatev, bi sodila v bilančno aktivo.

Kako torej financirati razvoj?
Tu je treba vedno iskati ravnotežje. Podjetnik bi moral ugotoviti, do kam sežejo njegove sposobnosti na pasivi, to pomeni, koliko se lahko zadolži in koliko lahko vloži lastnega kapitala, le toliko je namreč sposoben na aktivi tudi delovati. Podjetnik bi moral vedno preračunati, ali ima optimalne zaloge. Če ima optimalne zaloge, mora te zaloge financirati. Tisti, ki bo te zaloge kupil, tega ni pripravljen financirati. Optimizacijo osnovnih sredstev in zalog v aktivi je treba dobro voditi. Tu mislim, da bi tudi podjetniki potrebovali finančne strokovnjake. Če je nekdo sposoben obvladovati družinski proračun, še ne pomeni, da je sposoben uspešno voditi tudi finance podjetja.

Ali se vsaj država do podjetnikov obnaša optimalno?
Na tem področju se ni veliko spremenilo od leta 1981, ko sem sama delala prvo davčno analizo. Mislim, da naš davčni sistem še ni dovolj konsistenten. Zato mislim, da moramo določiti pravila igre, da bodo podjetniki vedeli, katere stroške lahko knjižijo in kdaj. Le tako bo zadeva transparentna. Sicer bomo neprenehoma v nesorazmerju med tem, kolikšno pozornost naj država posveti razvoju in kolikšno pobiranju davkov. Če stvari niso jasne, lahko država vedno arbitrira za vsak strošek in se od primera do primera odloča, ali je ta strošek nujno potreben ali ne. Poznam primere, ki so mi jih povedale moje stranke. Ko so potovale v tujino in tam kupovale produkte za svojo proizvodnjo, jim je davčna uprava pozneje rekla, da to ni nujno potreben strošek in da so se šli turizem. Seveda se lahko podjetniki tožijo z državo, a pri sodbi, ki ni njim v korist, plačajo po več letih še zamudne obresti. To je lahko velika ovira za razvoj. Zato potrebujemo konsistenten davčni sistem in davčno prakso, ki je v drugih državah celo zapisana, da vsak lahko preveri, ali je določen strošek primeren ali ne. Pri nas pa se v različnih primerih in v različnih upravnih enotah ti stroški popolnoma drugače obravnavajo. Če pa potem za tri leta nazaj davčni organ nekega stroška ne prizna, in zanj zaračuna še triletne obresti, lahko to podjetnika celo pokoplje.

Tudi neplačevanje in finančna nedisciplina sta velik problem.
Mislim, da so obrtniki in podjetniki res v slabšem položaju kot velika podjetja, še zlasti zato, ker se tudi velika podjetja do malih podjetnikov obnašajo drugače kot do velikih podjetij. To pa pomeni, da so podjetniki zadnji na vrsti za plačilo. Če bi obstajala konkurenčnost, potem z neplačniki podjetniki ne bi več sodelovali. Ker pa ni dovolj konkurence, si tega preprosto ne morejo privoščiti.

Tudi počasnost sodišč je včasih kritična.
Tako je, zato je najslabše tisto določilo zakona o upravnem postopku, ki pravi, da pritožba ne zadrži izvrševanja odločbe. Če čutim, da me je davčna uprava neupravičeno obdavčila in mi dala sklep o tem, koliko sem dolžna dodatno plačati, se imam sicer pravico pritožiti, vendar bi morala sodišča zadeve, ki se nanašajo na plačilno sposobnost naših podjetnikov, reševati prej, saj ti ne morejo čakati nekaj let, da bodo dobili denar nazaj.

Ko so se privatizirale banke in se prodajale tujcem, smo lahko slišali, da obstoječe banke v slovenski lasti niso dovolj poskrbele za financiranje podjetništva. Ali se strinjate s to oceno? Ali bo v prihodnje s tujimi lastniki v domačih bankah za slovensko malo gospodarstvo kaj več cenejšega denarja?
O tem dvomim, kajti velike banke se v glavnem zanimajo za velike subjekte v Sloveniji in tako bo tudi v prihodnje. Po mojem mnenju bodo podjetništvo tudi v prihodnje podpirale predvsem slovenske banke, in mislim, da to tudi že počnejo. Res pa je, da moramo biti bankirji pri podjetnikih tudi finančni svetovalci, in jim svetovati tudi tisto, kar bi morali podjetniki spoznati in reševati drugače. Banke so spoznale, da ni dovolj, da podjetniku le ponujajo kredit, temveč mu je treba na podlagi analize njegove bilance tudi svetovati. Že velikokrat sem rekla sodelavcem, ko smo na naložbeni komisiji v banki obravnavali kakšnega hitro rastočega podjetnika, da morajo naši skrbniki z njim opraviti pogovor in mu svetovati, kaj je zanj najboljše, da laže premosti nihanja v razvoju. In to bo naloga bančnikov tudi v prihodnje. Pri tem mislim, da bi morali tudi podjetniki še kaj več storiti za svojo finančno usposobljenost. Običajno ne znajo strukturirati svojih kratkoročnih prilivov z dolgoročnimi naložbami. Ne držijo se pravila, da morajo kratkoročnim virom na eni strani bilance slediti kratkoročni plasmaji na drugi. Podjetnik ne more denarja, ki ga bo potreboval naslednji dan za nakup repromateriala, vložiti v poslovni prostor, sicer nima denarja za material.

Ali je pri nas malo gospodarstvo preveč oziroma premalo zadolženo?
Predvsem je podkapitalizirano, ker hitro raste. Podjetniki naj razmišljajo o tem, da bi imeli v svoji strukturi kapitala več lastnih sredstev. Tudi oni morajo tvegati za svoj razvoj.

Podjetniki pa pravijo ravno nasprotno, da banke ne tvegajo nič in da pričakujejo le, da bodo oni sami tvegali. Ali banke z dajanjem posojil majhnim podjetjem sploh kaj tvegajo?
Banka tvega z vsakim posojilom. Res pa je, da je banka zelo omejena s pravili centralne banke. Velikokrat pa dobi komitent boniteto B zato, ker ima napačno strukturo virov. Boniteta komitenta je nižja, če sam ni pripravljen tvegati tudi s svojim premoženjem. Kar pa je včasih podjetnikom težko dopovedati.

Kakšno je optimalno razmerje med lastnimi in tujimi viri?
Med 30 do 60 odstotki premoženja bi moralo biti lastnih virov. To pomeni, da začetnikov in njihovih inovacij banka ne more financirati. To je tvegani kapital države ali razvojnih skladov ali lastni kapital podjetnika. Za začetnike bi morala poskrbeti država, da bi si zagotovila jutrišnje davkoplačevalce.

Katere so najpomembnejše faze sodelovanja med banko in podjetniki, kje je največ napak?
Pomembno je podjetniku tudi svetovati. Komitent je namreč najzadovoljnejši z banko, ko mu ta svetuje in ko mu pomaga premostiti težave. Banka pa ponavadi najraje sodeluje le, ko gre za rast in razvoj, kljub temu pa mora sodelovati tudi, ko gre za začetek posla, sanacijo in prestrukturiranje. Velja celo, kolikor bolj se banka vključuje v te druge faze poslovanja nekega podjetja, toliko večja je stopnja navezanosti med banko in komitentnom. Ko so rezultati dobri, vse banke rade sodelujemo. A tudi v razvoju podjetja so vzponi in padci, zato je pomembno, da se banka vključi tudi v odpravljanje težav, in mi v Probanki se.