Kako blefirati do konca

V prejšnji številki smo objavili lestvico konkurečnosti evropskih regij skozi prizmo ustvarjalnosti. Gre za lestvico, ki jo sestavlja angleški institut Roberta Hugginsa in ki upošteva predvsem tako imenovani »človeški kapital«, se pravi podatke o znanju, izobraževanju, moči tistih gospodarskih panog, ki temeljijo na aplikaciji računalništva, informatike in tako naprej. Zapisali smo, da se je Slovenija znašla na 76. mestu med 118 regijami (Slovenija je upoštevana kot ena regija). Nič kaj laskavo. 

Tudi ta lestvica je šla v javnosti »mimo«, tako kot nekaj drugih s podobnim sporočilom. Politiki se za take podatke ne zmenijo, ker bi bil prizadet njihov narcisizem, ostali, »navadni državljani« pa zmignemo z rameni in ugotovimo, da so takšni podatki že dolgčas, saj se »nič ne da«. In zakaj se nič ne da? 

Tukaj lahko znova »potegnem na plano« svojo priljubljeno vzporednico med Evropo in Ameriko. V čem je razlika med tema dvema celinama? V odnosu do izzivov. Zato so že pred nekaj stoletji tisti Evropejci, ki so hoteli, da bi se jim zgodilo nekaj »več«, spokali in odšli v Ameriko. Amerika je torej država, ki je zrasla iz tistih, ki stvari vzamejo zares, Evropa je pa dežela tistih, ki  mislijo, da je važno izključno to, da se »fajn imamo«. Ma, dokler gre, je res lepo. Vendar … 

Zato se Američani delajo norca iz nas, ko berejo o evropskih sanjah, kako bomo postali najbolj ustvarjalna celina. Ker vedo, da svojih sanj ne jemljemo resno. In zato lestvica, ki jo je pripravil inštitut gospoda Roberta Hugginsa, in na kateri so svetovne regije razvrščene po kriteriju znanja in ustvarjalnosti, pokaže, da je med 50 najbolj naprednimi regijami na svetu, kar 41 iz ZDA! (Opiram se torej na dve lestvici tega inštituta, ena je evropska, druga svetovna.) Da, po pogledu tega inštituta, samo devet regij iz vsega sveta pride blizu najboljšim regijam iz ZDA. Mar se ne bere ta podatek kot kriminalka? 

Kakšno sliko torej dobimo iz te lestvice? Samo majčken del Evrope jemlje razvojne izzive zares in sicer Skandinavci, severozahodna Evropa, Švica in Avstrija (tako kaže več lestvic), ostali so že zasanjani. 

In kje smo mi? Preberite zgodbo o financiranju tehnološkega razvoja. To je središče napovedane evropske spremembe, po kateri bi morala vsaka država nameniti raziskavam in razvoju 3 odstotke BDP, in od tega bi morala gospodarstvo dati več kot polovico sredstev. V naši državi pa trenutno sploh ni jasne slike, koliko denarja gre v resnici za stvari, ki so povezave z gospodarskim uspehom. Kar pomeni, da v ključni točki strategije, za katero v evropski birokraciji sedi Slovenec, naša država sploh ne ve, kjer smo. Kot da plujemo v megli. Ne vemo, kjer smo in kam plujemo.  

Ali pomeni, da smo zares izgubljeni? Kje pa. Pomeni samo, da blefiramo. Blef pa vedno koristi nekomu. Tistim, ki se razglašajo za glavne kreativce, pa živijo od državnega denarja, v svojem virtualnem svetu. Dokler bo to ustrezalo tistim, ki odločajo o denarjih, Slovenija ne bo drugačna in ljudje ne bomo zares verjeli v Slovenijo.  

Kako lahko preverite to trditev? Skozi dejanja, povezana z denarjem. Vprašajte najbogatejše Slovence, kje imajo denar? V Sloveniji ali v davčnih oazah? In vprašajte Japca Jakopina, zakaj gre razvijat svoje podjetje v Tržič (Monfalcone)?