Kaj, če kaj pozabim povedati?

Kako se morate lotiti nastopa, da bo tisto, kar občinstvo vidi in sliši, najboljše? Tukaj ne bomo govorili o govoru na pamet, pač pa o predavanju, razlagi, predstavitvi, kjer govorite prosto. Vse našteto ponavadi spremlja projekcija, ki vam sicer do določene mere lahko pomaga, toda še vedno morate vedeti, kaj želite povedati.

 

 

Najprej – zapomnite si glavne poudarke svojega sporočila, predavanja! Poudarki so kot miljni kamni na poti – mimo njih pač nujno morate. In ker ti niso tako na gosto posejani, ne boste imeli težav s pomnjenjem, nenazadnje si jih lahko mirno zapišete na papir, ki ga imate med razlago pred seboj.

 

Nikakor ne poskušajte povedati vsega, kar veste. To je namreč past vseh, ki vedo – in želijo to povedati. Ponavadi to storijo na dolgo in široko. Zato se že v mislih naravnajte na to, da boste povedali le tisto, kar vas najbolj navdušuje, kar se vam zdi najpomembnejše, za kar menite, da bo občinstvu dalo največ. In slednje poudarite, razločno in počasi razložite, tako da si tudi občinstvo lahko zapomni, morda nekatere misli in sporočila v navdušenju celo zapiše.

 

Ampak – še vedno vas muči. Kaj pa, če kaj pozabim? Spet nič hudega. Če se boste nekoliko pozneje spomnili, boste pač povedali, nekako vpletli v svoj nastop. Vedno lahko rečete: »Prej, ko smo govorili o tem, sem pozabil povedati …« To bo imelo dvojni učinek – priklicali boste v spomin nekaj, kar je bilo že povedano, in občinstvo si bo to bolje zapomnilo, obenem pa boste pokazali, da na vsak način želite podati popolno informacijo.

 

Na pozabljeno pa vas lahko spomni kar občinstvo samo. Če ste uvodoma povedali, o čem boste govorili (upam, da ste), potem si bo občinstvo sámo ustvarilo ustrezno pričakovanje. Ko bo kdo iz občinstva med vašim predavanjem ali na koncu še kaj pogrešal – in če ste seveda ustvarili sproščeno vzdušje – vas bo preprosto vprašal.