Kaj podjetnikom ponujajo banke

Zagotavljanje finančnih virov za nemoten potek poslovanja je eden izmed bistvenih izzivov, pred katerimi stoji podjetnik. S problemom financiranja se podjetnik sreča že ob ustanovitvi podjetja, z razvojem in širitvijo dejavnosti pa se ta problem še poglablja in dobiva nove razsežnosti. Eno najpomembnejših vlog pri obstoju, rasti in uspehu podjetja imajo prav banke.  

Finančne potrebe podjetij 

Za vsako podjetje je osnovni vir financiranja kapital, vendar samo kapital ne zadošča za zadovoljitev vseh potreb podjetij. Delež kapitala med viri financiranja podjetij je praviloma zelo majhen, saj v večini malih podjetij znaša med 5 in 15 odstotki. Banke ponavadi želijo, da bi ta delež znašal vsaj 30 odstotkov. Večji delež namreč pomeni večjo finančno moč podjetja. Zaradi pomanjkanja lastnega kapitala so bančni krediti ključni za rast in razvoj podjetij.  

Glede na ročnost kreditov ločimo kratkoročne, srednjeročne in dolgoročne kredite. Za katero vrsto kredita se bo odločil podjetnik, je odvisno od njegovega namene. Vsaka vrsta kreditov namreč ponuja svoje prednosti, a tudi stroške.  

 

Podjetja potrebujejo kratkoročne kredite za financiranje zalog in terjatev do kupcev. S kratkoročnimi krediti podjetja zapolnijo vrzel, ki nastane zaradi časovne neusklajenosti plačil med kupci in dobavitelji. Podjetja pa potrebujejo za zagotavljanje nemotenega poteka proizvodnje denar ves čas. Vrste kratkoročnih kreditov so podrobneje predstavljene v okvirju.

 

Pogosto podjetjem zmanjka sredstev tudi takrat, ko bi morala plačati različne pogodbene obveznosti. V teh primerih lahko banka terjatev, ki jo ima podjetnik do svojega dolžnika, predčasno odkupi. S tem podjetje pride do potrebnih likvidnostnih sredstev. V tem primeru podjetje banki plača tako imenovani diskont, ki so v bistvu obresti od nominalne vrednosti terjatve za čas od prodaje terjatve do njene dospelosti. Višina diskonta je odvisna od dospelosti terjatve ter bonitete glavnega dolžnika; na splošno je obrestna mera nekaj višja kot pri kratkoročnih kreditih. 

Odkup terjatev je po vsebini lahko z regresno pravico ali brez nje. Pri regresni pravici banka pri neplačilu obveznosti s strani glavnega dolžnika terja plačilo tudi od prodajalca terjatev.   

Banke v postopku odkupa terjatev preverijo: 
- obstoj in dospelost terjatev,
- ali je prenos terjatve dopusten ali prepovedan (dobavitelj in kupec se namreč lahko v pogodbi dogovorita, da se terjatev ne sme odstopiti),
- nominalno vrednost terjatve,
- izterljivost oziroma boniteto terjatve,
- druge podatke o terjatvah (morebitno zavarovanje terjatve, spremembe roka plačila ...). 

Podjetniki lahko pred dospelostjo poleg blagovnih terjatev prodajo tudi menico, ki jo je prejel od dolžnika za zavarovanje terjatev. Ena glavnih prednosti menice je namreč, da jih lahko lastniki unovčijo pred njihovo dospelostjo. V praksi se podjetja za prodajo menice redko odločajo. Razlog je verjetno v zapleteni zakonodaji, ki določa celo vrsto menic glede na namen. Podjetja se zato raje odločajo za enostavnejše bančne instrumente.

 

Dolgoročno in srednjeročno financiranje 

Za investiranje v nov poslovni proces ali posodobitev, razširitev ter prestrukturiranje obstoječega poslovnega procesa, za izvajanje investicijskih del, za naložbe v infrastrukturo ter za ekološke projekte ponujajo banke podjetnikom srednjeročne (do 5 let) ali dolgoročne kredite (nad 5 let). Daljša ročnost kredita prinaša višjo obrestno mero in višje dodatne stroške za najetje kredita, ker so dolgoročni krediti za banko pač bolj tvegani. 

Osnova za odobritev srednje- ali dolgoročnega kredita je pozitivno ocenjen investicijski program. Investicijski progam je predvsem namenjen podjetniku (investitorju), saj mora podjetnik, preden zaprosi za odobritev kredita, oceniti učinke investicije, način financiranja ter možnost odplačila kreditov.  

Poleg kreditov za investicije banke odobravajo tudi kredite za pokrivanje primanjkljaja dolgoročnih virov sredstev. Za podjetje je idealno, če ima uravnoteženo razmerje med stalnimi sredstvi in dolgoročnimi viri sredstev. Primanjkljaj se praviloma financira s krediti do 5 let. Za te kredite je banki potrebno predložiti samo načrt denarnega toka v prihodnjih letih. Zaradi vedno večje konkurence med bankami nekatere banke tudi tega ne zahtevajo več. 

Široko paleto bančnih storitev pa dopolnjujejo tudi podjetja za lizing (leasing), katerih ustanovitelji so pogostokrat banke. 

Lizing je kot oblika najema premičnin in nepremičnin zelo ekonomična oblika financiranja. Jemalcem lizinga namreč ponuja racionalnejšo kombinacijo finančnih obremenitev, možnost zmanjšanja davčne osnove in zaščito pred tehnološkim zastaranjem. O lizingu si lahko več preberete v posebnem članku.

Instrumenti zavarovanja plačil 

Poslovna praksa nam potrjuje, da so plačilni pogoji pri posameznem poslu postali izredno pomemben element konkurenčnosti in da je problematika plačil za dobavljeno blago ali opravljeno storitev pomemben del vsake poslovne transakcije. Kadar je upnik izpostavljen tveganju glede nepravočasne ali celo nemogoče izterjave svoje terjatve, postane rentabilnost posla oziroma njegova ekonomska smotrnost nasploh vprašljiva.  

Prav z namenom, da se poslovnim partnerjem zagotovi visoka varnost pri medsebojnem poslovanju, je poslovna praksa razvila inštrumente zavarovanja plačil. To so garancije, dokumentarni akreditvi in dokumentarni inkaso. 

Banka z izdajo garancije prevzema obvezo, da bo upravičencu po garanciji izplačala določen denarni znesek, če tretja oseba (prosilec za izdajo garancije) ne bo izpolnila dogovorjenih pogodbenih obveznosti in če bodo izpolnjeni pogoji, ki so v garanciji navedeni. Za izdajo garancije je potreben obstoj dveh pravnih razmerij, in sicer: 
- razmerje med upnikom in dolžnikom iz osnovnega posla,
- razmerje med dolžnikom kot prosilcem za izdajo garancije in banko kot garantom, na podlagi katerega slednja prevzame obveznost, da bo v korist upravičenca izdala garancijo. 

Banke izdajajo naslednje vrste garancij:  
- storitvene garancije (za resnost ponudbe, za dobro in pravočasno izvedbo del, za odpravo napak, za vračilo avansa ....),
- plačilne garancije (za vračilo najetih kreditov, za plačilo blaga in storitev, za plačilo carinskega dolga, za plačilo trošarinskega dolga in podobno). 

Garancije so med podjetji zelo razširjen instrument zavarovanja in to v domačem in mednarodnem poslovanju. Uporabljajo jih vsa podjetja, ki se prijavljajo na javne natečaje. Prav tako so pogosta v drugih poslovnih odnosih (npr. najemodajalec gostinskega lokala zahteva od najemnika bančno garancijo, da bo plačeval najemnino). Ker je zanesljiv instrument zavarovanja, je razmeroma drag. Stroški na letni ravni zlahka dosežejo 2 odstotka od vrednosti posla.   

Dokumentarni akreditiv varuje interese obeh strank v poslovnem odnosu. Prodajalec se z dokumentarnim akreditivom zavaruje, da dobi po odpremi blaga plačan pogodbeni znesek, kupec pa je zavarovan tako, da plača znesek blaga takrat, ko prodajalec predloži pravilne dokumente, ki so bili v osnovi zahtevani med akreditivnimi pogoji. 

Prednosti dokumentarnega akreditiva: 
a) za kupca:
- zaščita, da bo prejel ustrezno naročeno blago (kakovostno in količinsko);

- izplačilo kupnine za blago le, če bo prodajalec izpolnil vse akreditivne pogoj in roke;
- zaščita, da bo blago dejansko odpremljeno.

b) za prodajalca:

- jamstvo za izplačilo akreditivnega zneska, saj prejme plačilno zavezo banke;
- takojšnje plačilo za izvoženo blago ob predložitvi pravilnih dokumentov banki.

Podjetja dokumentarne akreditive pogosto uporabljajo v mednarodnem poslovanju.  

Pri inkasu banka ne prevzame nobene obveznosti za izplačilo, temveč ima vlogo posrednika med prodajalcem (izvoznikom) in kupcem (uvoznikom). Po nalogu izvoznika predloži oziroma izroči uvozniku dokumente, ki dokazujejo dobavo blaga ali izvršitev storitve le na podlagi predhodnega plačila kupca. 

Prednosti dokumentarnega inkasa:
- razmeroma nizki stroški, enostavnost postopka in porazdelitev tveganja na oba poslovna partnerja;
- zagotavlja večjo varnost kot prosto nakazilo, vendar njegovega tveganja ne pokriva v takem obsegu kot akreditiv, saj pri inkasu banka ne prevzema nobene obveznosti za izplačilo;
- pogoj za izplačilo blaga je njegova dejanska odprema.

Inkaso je poceni instrument, ki pa se v praksi manj uporablja, ker prodajalcu ne ponuja take varnosti kot akreditiv ali bančna garancija.

 

Vzdržujte dobre odnose z bančniki 

Podjetniki vstopajo v banko predvsem takrat, ko potrebujejo finančna sredstva. Banke pa lahko podjetniku ponudijo več kot le financiranje dejavnosti. Tako lahko podjetnik povpraša bančnika kako ocenjuje panogo, v kateri posluje podjetnik, kakšno je njegov finančni položaj, katere storitve mu lahko banka ponudi glede na dejavnost, ki jo podjetnik opravlja, na kakšen način se lahko zavaruje pred tveganji neplačila kupcev, nekakovostne izvedbe del s strani izvajalcev del, spremembe tečaja ali obrestne mere. 

Podjetnik in bančnik se morata na prvi razgovor pripraviti skrbno. Pred prvim razgovorom z bančnikom mora podjetnik zbrati naslednje informacije, ki jih bančnik potrebuje in pričakuje od podjetnika:  
- kratek opis dejavnosti in podjetja, katalog produktov, ki jih podjetnik proizvaja oz. prodaja
- finančni izkazi poslovanja podjetja za zadnja tri leta in njihov komentar,
- tekoče podatke o poslovanju podjetja,
- dokumenti o registraciji podjetja (v kolikor banka z njimi ne razpolaga),
- načrti za nadaljnji razvoj podjetja,
- kakšne finančne in svetovalne storitve oziroma podporo pričakuje od banke.

Pogosto je prvi stik med podjetnikom in bančnikom v prostorih banke, vendar je priporočljivo, da podjetnik povabi bančnika v svoje poslovne prostore. Z obiskom podjetnika bančnik pridobi dodatne informacije, kot so stanje in starost strojev, stopnja avtomatiziranosti procesov, lokacija, dostopnost in izgled prostorov, organizacija dela. Te informacije služijo kot dopolnilo k analizam poslovanja, ki jih bančnik pripravi na osnovi izkazov poslovanja. 

Boljše poznavanje podjetja in njegove aktivnosti prispeva k hitrejšemu in lažjemu odločanju banke o odobritvi novih naložb ter vodi v dolgoročno poslovno sodelovanje.