Kaj podjetnika ovira pri razvoju?

Pri Podjetniku smo se odločili za projekt regionalnih podjetniških srečanj. Na predvsem prijetnih druženjih bodo naši avtorji predavali o najzanimivejših podjetniških preizkušnjah, mi pa bomo »lovili« podjetniški utrip po vsej Sloveniji in o njem poročali.

Preživeti ali rasti in žeti?

Prvo srečanje smo pripravili v Novem mestu, skupaj s Podjetniškim centrom in podjetjem Termotehnika. Gost je bil Viljem Pšeničny z Visoke strokovne šole za Podjetništvo, ki je v govoril o rasti podjetja in žetveni strategiji. Kot je ugotovil, velika večina podjetnikov nikoli ne pripelje svojih podjetij do stopnje profesionalnosti. Ves čas jih ohranjajo na stopnji preživetja in po dvajsetih letih z zadovoljstvom ugotovijo, koliko let je podjetje preživelo in da je pravzaprav že to uspeh. To po mnenju Pšeničnyja navsezadnje niti ni slabo, saj ti podjetniki preživijo sebe in svoje družine. Ima pa eno veliko pomanjkljivost: podjetniki ostanejo sužnji svojih podjetij do smrti in od podjetja po desetletjih dela nimajo koristi ne oni ne njihovi otroci. Ker podjetnik nima izdelane strategije žetve, se po njegovi smrti tudi uspešno podjetje pogosto vrne na stopnjo boja za preživetje. »To je tako, kot če bi vse leto negovali trto, ob času trgatve pa bi rekli, dajmo še malo počakati. In bi čakali in čakali, dokler ne bi imeli več česa trgati. Seveda lahko s trgatvijo malo počakamo, ampak trgatev je le trgatev, gnilo grozdje na trti pa samo gnilo grozdje,« je problem slikovito ponazoril Viljem Pšeničny. Zato je zelo pomembno, da se podjetnik osvobodi miselnih ovir, ki ga zadržujejo, da se ne odloči za rast.

Žetev oziroma prodaja podjetja je po njegovem mnenju eden od motivov podjetništva, pa če si to priznamo ali ne. Kapitalski dobiček je za podjetnika glavno priznanje. Vse ostalo, kot so plakete in družbeno priznanje, je samo okrasek. In zaradi tega ne bi smelo biti prav nikogar sram. »Nasprotno, vsi bi se morali zgledovati in učiti po tistih podjetnikih, ki so korektno ustvarili velike dobičke. Navijam za to, da bi v Sloveniji vsako leto vsaj dva ali trije podjetniki šli naprej v ekstremno rast in to bi bilo čisto dovolj. Če pa bi se za ekstremno rast odločilo tisoč podjetnikov, bi bili ena najbogatejših držav na svetu.«

Kako podjetje pripeljemo do trenutka, ko bomo lahko z njim želi sadove minulega dela? Z izdelanima strategijama rasti in žetve. Podjetnik rasti ne sme prepustiti zgolj povpraševanju na trgu, temveč se mora zavestno odločiti, da bo podjetje raslo. Pravzaprav mora ustvarjati razmere za rast podjetja. »Tu pa nastopi glavna težava. Velika večina podjetnikov ne zmore narediti tega koraka, ne zmore profesionalizirati poslovanja in pooblastil prenesti na druge ljudi. To je navsezadnje povsem človeško, ker se nihče ne odpove rad nečemu, kar ima rad. Toda če tega ne znamo narediti, ne moremo računati na žetev,« svari Viljem Pšeničny.

Dileme profesionalizacije

Ko podjetnik začne resneje razmišljati o profesionalizaciji poslovanja, se znajde pred več dilemami:

• Ali bo vložil dodaten trudi v izobraževanje in postavitev managerskega tima in bo podjetje vodil naprej?
• Ali bo ostal lastnik oziroma solastnik, in bodo podjetje vodili drugi namesto njega?
• Ali pa bo podjetje enostavno prodal?

Po mnenju predavatelja je odločitev za eno od ponujenih možnosti povsem individualna. Trdi, da mora človek uživati pri svojem delu. Če vas vodenje podjetja ne veseli več, ga prodajte ali najemite nekoga, ki bo podjetje vodil namesto vas. Seveda, na to se morate začeti pripravljati že od začetka. Če imate izdelano žetveno strategijo, boste imeli zelo malo težav z vprašanjem, kako podjetje voditi. Vodili ga boste tako, da bo njegova vrednost rasla in ga boste nekoč z dobičkom prodali.

Kje so ovire za razvoj?

Po predavanju se je razvila živahna razprava o obravnavani temi. Podjetniki so splošne poglede na rast in žetev poskušali prenesti na svoje konkretne primere in trčili ob določene ovire. V nadaljevanju predstavljamo nekaj pomislekov podjetnikov.

Miha Hrovatič, Investbiro: »Biti uspešen podjetnik ni odvisno samo od posameznika in njegovih sposobnosti, temveč tudi od poslovnega okolja, v katerem dela. Nas podjetnike ovira vrsta stvari, na katere ne moremo vplivati.«

Janez Štrukelj, Intel servis: »Opravljamo obrtno dejavnost, toda obrtna zbornica nas ''ne mara'', ker imamo 300 zaposlenih, in trdijo, da nisem obrtnik. Zaradi velikosti izpademo iz vseh razpisov za spodbujanje malih podjetij in obrtnikov. Naš status je tako povsem nejasen, mi pa odrezani od vsake oblike pomoči.«

Odgovor je ponudil Jože Papež, lastnik podjetja Termotehnika in eden najbolj znanih dolenjskih podjetnikov. Poudaril je, da so za neprijazno okolje zagotovo krivi tudi sami podjetniki. »Ko nas je v Novem mestu obiskal predsednik vlade in smo imeli možnost za razpravo, se nihče ni oglasil. Vsi smo bili tiho in kimali. Janez se je potem vrnil nazaj v Ljubljano in rekel: ''Dolenjčki so pridni, delavni, pustimo jih pri miru.'' Enako je, ko gremo v banko po kredit. Tam povedo pogoje in podjetniki jih tiho sprejmejo, namesto da bi se tolkli z banko do zadnje desetinke odstotka. Podjetniki se ne znamo postaviti zase in si zagotoviti varnega okolja. To je velik problem. Če bi bili vztrajnejši, bi bilo okolje do nas prijaznejše.«

Kje so managerji, da jim prepustimo upravljanje podjetij?

Srečko Pust, Unitplast: »Govorimo o profesionalizaciji poslovanja, toda ali v Sloveniji sploh imamo managerje, ki bi jih lahko zaposlili v svojih podjetjih?«

Odgovor Viljema Pšeničnyja: »Sam vedno pravim, da trg nastane, ko se pojavi povpraševanje. Več ko bodo podjetniki povpraševali po managerjih, večja bo tudi ponudba. Managerje bi lahko našli tudi med podjetniki, posebej med tistimi, ki nimajo vizije in niso sanjači, kar podjetnik mora biti. Poznam veliko podjetnikov, ki so po duši bolj managerji kot podjetniki in v bistvu trpijo, ker morajo za vse skrbeti sami. Drugi način, da pridete do managerjev, pa je, da jih vzgojite sami. Ugotovite, kdo med zaposlenimi ima največ smisla za delo z ljudmi in drugih lastnosti managerja, vzgajajte ga in mu postopno predajajte pooblastila.«

Kako do profesionalizacije najmanjših podjetij?

Zdenko Antončič, Utrip: »Upravljavski tim lahko organiziraš, ko imaš zaposlenih vsaj 30 ljudi. Kako pa lahko profesionaliziraš manjše podjetje z le nekaj zaposlenimi?«

Odgovor je spet ponudil Viljem Pšeničny: »V manjšem podjetju ni razloga, da bi imeli managerja. Prvič ga posel ne prenese, drugič pa tudi posel verjetno ne bo hitro zrasel, če boste med sebe in podjetje prezgodaj postavili še nekoga drugega. Podjetnik lahko sam popolnoma učinkovito usklajuje šest, sedem zaposlenih. Seveda bo za določene naloge pooblastil ljudi, ki ne bodo nujno znali več kot on. Ko pa podjetje zraste na 20 zaposlenih, morajo funkcije prevzeti ljudje, ki jih obvladajo. Takrat morate za posamezne naloge zaposlovati ljudi, ki znajo več kot vi.«