Kaj je še hujše od gospodarske krize?

Pred kratkim sem se udeležil seminarja, na katerem je eden od udeležencev postavil predavatelju na videz provokativno, v danem primeru pa povsem resno vprašanje. In sicer je predavatelja vprašal: »Kako naj sina prisilim, da se bo zaposlil v mojem podjetju?« Predstavljajte si podjetnika, ki je več desetletij gradil podjetje, delal v njem cele dneve, se spopadal z državo (nekoč še bistveno več kot danes), zdaj pa njegov sin, nesrečnik, živi v Mariboru, hodi na fakulteto in pade v družbo, ki sanja o svetu, internetu, za katero se svet ne začne v očetovem malem podjetju in ne konča na koncu vasi. Sin sanja o velikih izzivih in očetova kovinarska delavnica, ali karkoli je že, to pač ni.  

 

Oče pa sanja o tem, kako bi vsaj še deset let po upokojitvi vodil svoje podjetje, za direktorja bi sicer imenoval sina, a ključne odločitve bi kljub vsemu sprejemal sam, saj sin še dolgo ne bo dosegel njegove podjetniške spretnosti.  

 

V tej številki pišemo prav o takih zgodbah, ki jih nekateri imenujejo tudi sindrom Henryja Forda. Ta veliki podjetnik je vztrajal v svojem podjetju do svojega devetdesetega leta starosti, ko podjetja ni mogel več predati sinu, ker je ta prej dočakal upokojitev. Koliko takih Henryjev Fordov imamo v Sloveniji? Koliko podjetnikov raje postavi na kocko podjetje, kot da bi v svojem sinu ali hčeri pravočasno spoznali enakovrednega in kompetentnega naslednika? Gre za zelo resno vprašanje, pred katerim trepeta ne samo Slovenija, ampak vsa Evropa. V približno tretjini evropskih podjetij naj bi v naslednjih letih opravili prehod s prve generacije, to je z ustanovitelja, na drugo generacijo. In če vemo, da ta prenos po dosedanjih izkušnjah preživi samo tretjina podjetij, je v Evropi ogroženih 6 milijonov delovnih mest.

Še dobro se spomnim, ko smo v času velike konjunkture v Podjetniku ocenjevali kondicijo naših malih in srednje velikih podjetij in iskali vzhajajoče paradne konje v podjetništvu. Takrat smo za oceno zdravja podjetnikov oziroma njihovih podjetij vprašali dr. Bogomirja Kovača. Pojasnil je, da bomo spoznali, na kakšnih temeljih so zgrajena mala in srednja podjetja, šele v prihodnjih letih, ko se bo v njih začela prva množična zamenjava generacij – ko bodo na čelo družinskih podjetij stopili otroci ustanoviteljev. Takrat se bo šele pokazalo, ali je podjetnik zgradil trdno podjetje, ki bo nekoč sposobno prerasti v veliko podjetje, kakršna so znana družinska podjetja na Zahodu.

Gospodarska kriza, brezbrižna država, neposlušni otroci – kot da so se podjetniki znašli v dolgem in zavitem tunelu. A včasih je le dobro pomisliti, da so za podjetje lahko najnevarnejši sami. Po vsej verjetnosti bo več družinskih podjetij preživelo gospodarsko krizo kot pa menjavo generacij.