Kaj bo po volitvah?

Vprašanje, ki si ga v zadnjem času zastavlja več ljudi v Sloveniji, kakor je bilo to običajno v preteklosti. Razlog, zakaj je nestrpnosti tokrat več kakor pred prejšnjimi volitvami, je povsem preprost. Na volitvah za poslance v evropskem parlamentu je namreč sedanja opozicija v domačem parlamentu dosegla izjemno dobre rezultate, kar je bil za obstoječo vladajočo koalicijo signal za preplah. Do tukaj je vse skladno z načeli demokracije in tudi ne vem, zakaj bi bil ta rezultat lahko kakorkoli povezan z dogajanjem v gospodarstvu.

Pa je. In to ne le v simboličnem smislu, temveč je vpliv trenutnega političnega dogajanja na gospodarstvo (pre)velik. V normalnih razmerah ta vpliv morda ni tako očiten, česar pa ne moremo trditi za sedaj, ko razmer ne moremo več opisati kot normalnih, ampak kot alarmantne. Vsi ekonomisti, analitiki in novinarji, ki se ukvarjajo s proučevanjem povezav med gospodarstvom in politiko, so si večinoma enotni v tem, da mora biti vpliv politike na gospodarstvo kar najmanjši in omejen na prizadevanja za čim boljšo izkoriščenost resursov posameznega gospodarstva.  

Pa je v Sloveniji trenutno res tako? Vse kaže, da ne.  

Vprašanje, kateremu tokrat ne bom posvečal pretirano veliko prostora, je, ali je vpliv politike na gospodarstvo, kot ga zaznavamo v tem trenutku, le izrazitejša varianta dogajanja v zadnjih desetih letih, ali pa je to skrajni napor za ohranitev vpliva nad dogajanjem v gospodarstvu pred jesenskimi volitvami, ki lahko na novo premešajo stolčke na vodilnih mestih. Kakorkoli, v preteklosti smo na precej primerih videli, da gospodarstvo brez politike določenih ciljev enostavno ne doseže.  

Pomoč politike  

Lep primer tovrstnega (pozitivnega) sodelovanja je bila Krkina širitev v države vzhodne Evrope in predvsem v Rusijo. Nekoliko bolj vprašljiv je uspeh lobiranja Pivovarne Laško ob prevzemanju Pivovarne Union. V tem primeru je bilo prav tako očitno, da najverjetneje Laščani ne bi zmogli osvojiti ljubljanske pivovarne brez podpore politike, ki je bila v začetku na strani Interbrewa. Vendar pa so mnenja o tem, kakšne posledice je pustil razvoj dogodkov, kakršen je bil, močno deljena. Precej je takih, ki menijo, da je dobro za Slovenijo, da ostane Pivovarna Union v slovenskih rokah, na drugi strani pa je tudi precej takih, ki se bojijo, da bo Interbrew sprožil proti Sloveniji tožbe, saj naj bi bila bitka neenakovredna zaradi vpliva politike.  

In zakaj se sploh spominjam dogodkov, od katerih je minilo že precej časa in nimajo na trenutno dogajanje na trgu vrednostnih papirjev praktično nobenega vpliva? Zato, ker se v gospodarskih družbah spet skoraj več ljudi ukvarja s tem, kako ohraniti ali spremeniti razmerje moči v lastniških strukturah, kakor s tem, da bi ta podjetja kar najbolje poslovala.  

Lastniške strukture v slovenskih »blue-chipih« (to so podjetja z največjimi tržnimi vrednostmi, če pomnožimo tržno ceno delnice in njihovo število) združuje predvsem ena lastnost. V skoraj vseh imata znatne deleže Kapitalska družba in Slovenska odškodninska družba. Deleži teh dveh državnih skladov so tako veliki, da brez njunih soglasij praktično ni mogoče sprejeti nobene pomembnejše odločitve v teh podjetjih. Razumljivo je, da se trenutna vodstva in lastniki podjetij bojijo, kaj se bo zgodilo, če na oktobrskih parlamentarnih volitvah pride do zamenjave oblasti. Največkrat napovedana posledica bi bila zamenjava na mestih predsednikov uprav Kapitalske in Odškodninske družbe. S tem je veliko dela že narejenega, saj si sedanja opozicija s tem pridobi veliko moč pri glasovanju. Kako pomembno je, kdo sedi na direktorskih stolčkih v teh dveh institucijah, smo spoznali že v času, ko je za kratek čas oblast prevzela vlada pod vodstvom dr. Bajuka. Naj spomnim, da je takrat Kapitalska družba v zadnjem trenutku pred zamenjavo predsednika uprave prodala velik delež v časopisnem podjetju Delo in s tem onemogočila novi vladi, da bi prevzela kontrolo nad tiskanimi mediji v Sloveniji. Zaradi te poteze je takrat mesto predsednika uprave Kapitalske družbe moral zapustiti Jože Lenič, ki se je na svoje mesto vrnil kmalu potem, ko je LDS spet prevzela oblast. Vlada dr. Bajuka je bila aktivna veliko premalo časa, da bi lahko realno sodili o njenem vplivu na gospodarstvo, zato tudi ne moremo soditi o tem, kaj se bo dogajalo s slovenskim gospodarstvom, če pride do ponovne spremembe oblasti. Kot rečeno, so ponavadi na vrsti najprej kadrovske menjave na vodilnih mestih. Sledi jim praviloma pranje umazanega perila, s katerim se skuša v javnosti prikazati kar največ napak, ki so bile storjene pod prejšnjim vodstvom.  

Variante  

Kakšen vpliv bi vse to imelo na dogajanje na Ljubljanski borzi vrednostnih papirjev, je izjemno težko napovedati. Če bi bil vpliv politike v gospodarstvo izključno konstruktiven, v smislu spodbujanja gospodarske rasti in podpori slovenskim družbam pri prodiranju na tuje trge, bi morala zamenjava oblasti potekati brez opaznejših vplivov in pretresov. Šele na daljši rok bi se morali poznati pozitivni ali negativni učinki nove oblasti na dogajanje v gospodarstvu. Ker pa vemo, da žal ni tako in da se z zamenjavo oblasti spremeni še mnogo drugih stvari, ne le ljudje v vladi, se moramo pripraviti na posledice, do katerih lahko pride tik pred volitvami in takoj po njih.  

Ena od možnosti je, da se pred volitvami sklenejo pogodbe o prodaji deležev obeh državnih skladov v katerem od večjih slovenskih podjetij. Veliko je namigovanj, precej manj otipljivih signalov, katero bi lahko bilo to podjetje. Zgodbo o Gorenju, v kateri je Slovenska odškodninska družba svoj delež terminsko prodala Gorenju in Kapitalski družbi, smo že spoznali. V prihajajočih tednih lahko doživimo še kakšno podobno. Če do nje ne pride, si ne smemo delati utvar, da lastniških premikov ni. Veliko je namreč družb, ki navzven niso tako izpostavljene, kakor so denimo Krka, Petrol, Mercator in podobne, pa imata državna sklada v njih vseeno velike deleže. Ker mora Slovenska odškodninska družba v vsakem primeru pričeti odprodajati svoje premoženja, če želi izplačati glavnico obveznic, ki so bile dodeljene razlaščencem iz naslova privatizacije, je njena politika odprodaje deležev tudi edina smotrna. Večje vprašanje je, na kakšen način ta odprodaja poteka.  

Drugi možen scenarij, ki se ponuja pred volitvami, je sprememba v statutih podjetij, s katerimi bi moč posameznih delničarjev omejili in na ta način onemogočali akcije v prihodnosti. Trenutna vodstvena struktura, kot kaže, z oblastjo sodeluje zelo zadovoljivo. Vprašanje je, kako bo potekalo to sodelovanje, če se oblast spremeni. Tudi dejstvo, da se v zborov, ki jih organizirajo bivši državni voditelji (Forum 21), udeležuje veliko več vodilnih menedžerjev slovenskih podjetij kakor pa, denimo, Zbora za republiko, ki ga organizira opozicija, pove veliko o tem, na kateri strani je večina.  

Do volitev ni preostalo veliko časa in manevrskega prostora za korenite premike ni več prav veliko. Kljub temu bo treba dogajanju na tem področju posvetiti veliko časa, saj se lahko zgodi še marsikaj. Če se na volitvah zamenja vladajoča stranka, bomo lahko spremljali njen vpliv na dogajanje v gospodarstvu. Šele čez čas bomo lahko ocenili, ali je njen vpliv boljši ali slabši. V zadnjem času se obstoječa oblast krčevito bori, da volivci kljub vsemu na volitvah ne bi dali priložnosti novim oblastnikom in kar najbolj jih skuša prepričati, naj ostanejo zvesti oblasti, ki nas je popeljala praktično od osamosvojitve do včlanitve v Evropsko unijo.  

Nekatere poteze, ki so bile storjene v zadnjem času, so bile že nekoliko prek običajnih v poslovnem svetu, zato se zdi, da je razlogov, zakaj ne bi dali priložnosti še komu drugemu, vedno manj. Bistvo vsake demokracije je namreč, da se oblast menja. Ali so bile spremembe na boljše ali slabše, pa je ponavadi mogoče oceniti šele po končanih mandatih.