Joanne Chandler, hotelirka v Bovcu

Joanne Chandler, Angležinja, ki vodi hotel Alp v središču Bovca, je v življenju počela že marsikaj. Bila je turistična vodička, podjetnica, gostilničarka, preden je začela potovati, pa celo tri leta - policistka. Ko je bila majhna, so se z družino zaradi očetove službe veliko selili, zato, ugiba, ji verjetno nikjer ni uspelo pognati pravih korenin. Dokler ni sredi osemdesetih prišla v majhno turistično vas med slovenskimi gorami. V Bovcu zdaj živi že šestnajst let.

Slišala sem, da nameravate hotel kupiti. Zakaj bi ga radi kupili? Mislite, da je to dobra priložnost?
Kje ste to slišali? (smeh) Ja, to je moj namen, zelo rada bi kupila ta hotel. Če nisi lastnik, imaš do določene mere zvezane roke pri tem, koliko lahko narediš. Problem tu, v Sloveniji je, kako dobiti posojilo. Največja doba odplačevanja je 10 let, kar je pri velikih posojilih prekratek rok, obresti so še vedno visoke, še vedno je treba imeti tretjino lastnega vložka. Pri tem je turizem zelo tvegan posel. Zdaj se zanimam za posojilo v Angliji, tam sem navezala nekaj stikov in preverjamo možnosti. V turizmu je posel zelo odvisen od narave, tu smo odvisni od snega. Ena zelena sezona, kakršna je bila recimo lanska, lahko pomeni, da zaideš v rdeče številke. Zato moraš v glavni sezoni, od aprila do oktobra zaslužiti dovolj, da pokriješ stroške obratovanja, zaposlenih, komunale za vse leto. Res pa, da tu nisem zato, da bi obogatela, temveč zato, ker imam rada turizem in te kraje. Zame je to izziv, rada bi videla, kako se uresničujejo moje ideje, je nekaj, čemur sem predana.

Kakšne možnosti vidite v gorskem turizmu? Kaj je treba ponuditi, da privabiš goste?
Ena od prvih - in najlažjih - stvari je kakovost storitev. Druga stvar je visok standard pri hrani. In v našem hotelu smo ponosni na naš standard. Celotna storitev, od osebe, ki sprejema rezervacije do žensk, ki pospravljajo sobe, mora biti kakovostna, ljudje morajo biti prijazni, odprti ... Zdaj ponujamo celovito storitev, počitniške pakete, ki so se izkazali za zelo priljubljene. Lani smo v našem hotelu organizirali posebne izlete, v Lipico, Celovec, Postojnsko jamo, Goriška Brda, oglede, dodatno ponudbo, zabavo, športne dejavnosti, od raftinga, jahanja, pohodništva v gorah ... Povezala sem se z britansko agencijo in v imenu agencije gostom ponujamo vse, kar bi jih utegnilo zanimati: aranžma za celotne počitnice, za vsak dan, skoraj za vsako uro posebej. Vse več je tudi športnih navdušencev, ki prihajajo zaradi adrenalinskih športov, zato smo odprli športno agencijo tu v hotelu, kjer lahko vsak gost dobi nasvet, informacijo ali vstopnico za vse, kar se dogaja v Bovcu, na enem mestu.

Kako ste sploh odkrili Slovenijo? Kdaj?
Oh, kdaj sem prišla v Slovenijo? (smeh) Leta 1985 sem prišla sem, takrat je bila to še Jugoslavija, delat kot predstavnik in turistični vodič potovalne agencije za britanske goste. Že prej sem delala v turizmu, kot turistični vodič sem bila z gosti v skoraj vseh evropskih državah. Pol leta sem bila z britanskimi gosti tudi na Tenerifih, v Španiji. Španije nisem marala, bila je preveč skomercializirana. Ko sem se takrat vrnila v Anglijo, sem prosila, naj me pošljejo kam drugam. In poslali so me v Jugoslavijo. Še preden sem prvič prišla sem, sem odšla v knjižnico, da bi sploh izvedela, kje to je. (smeh) Nisem bila prav prepričana. Britanija je otok in se nam zdi celo Francija, do tja lahko skoraj plavaš, strašno daleč. Danes 70 odstotkov Britancev ne ve, kje je Slovenija. In sem si rekla, no, bom poskusila, šest mesecev bom že zdržala, potem pa bom lahko zamenjala državo. En teden smo bili s turisti iz Britanije v Bovcu, en teden na obali, v Novem Vinodolskem. Takšne počitnice so bile takrat med britanskimi gosti zelo priljubljene.

Kdaj pa ste se odločili, da boste ostali tu?
Po šestih mesecih v Jugoslaviji sem se vrnila v Anglijo, da bi se izpopolnila v jezikih, diplomirala pa sem iz turističnega managementa. Naslednjo sezono so me na moji agenciji vprašali, kam bi želela iti. In sem rekla: “Nazaj. Grem kar nazaj!” (smeh) Zakaj ne? Nihče se ni pritoževal, tu sem se imela lepo, imela sem prijatelje, domačini so prijazni... Tako sem tudi naslednje leto prišla sem. Takrat sem spoznala Milana, svojega moža, ki je bil v Bovcu Kompasov vodič. Prepričal me je, da ostanem še čez zimo, da je pozimi tu čisto drug svet. In sem rekla OK, ostala bom. Imela sem srečo, in čeprav nisem znala slovensko, sem lahko v šoli učila angleščino, delala v smučarski šoli za turiste na Kaninu, hkrati pa sem pomagala v brezcarinski prodajalni v Bovcu. Naslednje leto, januarja, februarja sva se z Milanom odločila, da se bova poročila. Odločila sva se, da ne greva v Anglijo, da bova ostala tukaj. Videla sem, da se stvari tu zelo hitro spreminjajo, in predlagala Milanu, da odpreva zasebno podjetje.

To so bila nasploh zlata leta za rojevanje podjetniških zamisli. Kako sta začela?
V Logu pod Mangartom je bila gostilna, ki je bila že nekaj časa zaprta, kakšnih deset let, njena lastnica pa je bila občina. Z njimi sva podpisala pogodbo za 50-letni najem. Moj oče nama je posodil denar, da sva lahko začela in nakupila vse, lepe krožnike, kozarce, skodelice in drugo. S Kompasom v Bovcu sem se dogovorila, da bom organizirala izlete za njihove britanske goste in ti so potem prišli dvakrat na teden k nam v Log. Prišli smo v naš lokal, eden od vaščanov je igral na harmoniko, šli smo si ogledat na planino, kako se izdeluje sir, lahko so kaj kupili, imeli smo piknike v naravi ... Vsi smo bili zadovoljni - midva, domačini, gostje. Ko sva začela s poslom, je bil mož še zaposlen kot prodajni manager v Kompasu, jaz pa sem delala sama v gostilni. Takrat nisem znala niti besedice slovensko. In prve besede, ki sem se jih naučila, ko sem delala v najinem lokalu, so bile “štamperle, šnops, špricar”. Šlo je dobro in v letu in pol, dveh, sva vrnila posojilo, ki naj bi ga vrnila v petih letih. Sama sem kuhala za goste. Ponuditi sva hotela tudi prenočišča, sobe in apartmaje, to sva tudi naredila.

Kako je na posel vplivala vojna v Sloveniji?
Na dan, ko se je začela vojna, se je v Logu končalo vse. Ni bilo več turistov, niti prehodnih gostov iz Avstrije, Italije. Škoda se še zdaj čuti. V Britaniji, kjer se osredotočamo bolj na to, kaj se dogaja v Britaniji, ne pa na to, kaj se dogaja v ostalem svetu, še vedno mislijo, da so ti kraji nevarni. In ko izvedo, da je Slovenija del nekdanje Jugoslavije, ti rečejo, da si veliko upaš - in vprašajo, ali imaš neprobojni jopič! (smeh) Že prej sva začela z naložbami v gostilni, a sva imela težave z gradbenim dovoljenjem, potem pa je prišla še denacionalizacija. Vse naj bi dobil nazaj sin nekdanjega lastnika, ki so mu to premoženje odvzeli pred petdesetimi leti. Bila sem šokirana, saj sva vendar imela pogodbo in vse papirje. V gostilno sva vložila ogromno dela, štiri leta svojega življenja in veliko denarja. In čez noč naj bi to dobil nekdo drug! Obrnila sva se na sodišče, stvar se je vlekla in vlekla. Takrat sva se začela prepirati še z možem. Prišla sem iz kapitalistične države in se nisem mogla sprijazniti s tem, da morava biti kar tiho. Poleg tega so dobavitelji in drugi ljudje, s katerimi sva sodelovala, namesto z mano, ne vem, zakaj, vedno hoteli govoriti z Milanom. To je bil moško usmerjen svet, ki ga nisem bila vajena.

Kako sta razrešila težave?
Pred petimi, šestimi leti, ko je bilo res hudo, ko so naju hoteli vreči iz gostilne, sem se odločila, da tako več ne gre, da želim sama krojiti svoje življenje. Bila sem zelo razočarana, ker sem toliko vložila v posel, na koncu pa ni ostalo nič. Gostilno sem pustila Milanu in kupila - iz denarja, ki sem ga dobila po materini smrti - hišo tu v Bovcu in z otrokoma sem se preselila sem. Ko sem se preselila, sta bila stara dve in tri leta. Tudi zaradi njiju in zaradi vseh prerekanj sem se odločila tako. Nisem si želela, da odraščata v takšnem okolju. Nisem pa hotela nazaj v Anglijo. Milan je zelo dober oče, zelo rad ima otroka in želela sem, da imata moja otroka tudi očeta. In zdaj se tudi zelo dobro razumeva. Še vedno sva poročena, imava pa vsak svoje življenje.

Kaj ste delali takrat?
Z dvema turističnima agencijama iz Britanije, Thompson in Chrystal, ki sta goste še vedno vodili v Bovec, sem se dogovorila, da bom njuna predstavnica in turistični vodič v Bovcu. Tako sem med sezono, od aprila do oktobra, zaslužila dovolj za življenje tudi čez zimo. No, prvo leto, ko sem sprejemala in vodila goste po bovški okolici, se je v Bovcu zgodil potres. Hiše so bile napol porušene, buldožerji in mešalci so ves čas ropotali. Pri Thompsonu in Chrystalu so zato hoteli odpovedati aranžmaje, a sem jih prepričala, da naj goste vseeno pošljejo. In, zanimivo, nekateri gostje niti opazili niso, da je bilo karkoli narobe... Prišli so zaradi narave. Za vsako novo skupino sem potem organizirala “popotresni” sprehod in jim razložila, kaj pomenijo rumene oznake na hišah, katere hiše bodo obnovili in zakaj, katere podrli, kam so preselili ljudi ... Vse jih je zanimalo, saj česa takšnega še niso videli.

Kdaj ste se potem odločili, da boste odprli svoje podjetje?
Že naslednjo sezono, ko sem bila z neko skupino v hotelu Kanin v Bovcu, mi je manager hotela - še danes ne vem, ali se je šalil ali ne - predlagal, da bi prevzela hotel Alp, ki naj bi ga lastnik Alpkomerc prodajal oziroma dajal v najem. Jaz?! Kaj pa jaz vem o hotelirstvu? Seveda lahko, me je prepričeval, v turizmu si že dovolj dolgo, poznaš težave, poznaš posel, imaš stike ... In ker je bil tudi direktor hotela Alp, Gregor Mavrič, navdušen nad idejo, sem se stvari takoj lotila. Prva reakcija direktorja Alpkomerca takrat pa je bila: “Pa tvoj mož ve za to? Če se odločiš, pridita z njim podpisat pogodbo.” Takrat sva bila že skoraj dve leti narazen, ne sicer ločena. Če bo pomagalo, sem si rekla, prav, bom naredila tako, nič me ne stane. In tako sva z Milanom tudi naredila. Še isti dan sem pri notarju odprla podjetje, začela pa sem prvega junija pred tremi leti. Pred začetkom sezone sem imela na voljo manj kot 24 ur. Treba pa je bilo zamenjati vse, od tako banalnih stvari kot so vizitke, do tega, da ni bilo sklenjene še niti ene rezervacije za sezono.

Kako ste se lotili sprememb v ponudbi, da bi privabili goste v svoj hotel?
Najprej sem znižala cene. Bile so najnižje, kar smo si jih lahko privoščili. Zaposlenim sem povedala, kaj pričakujem od njih. Na koncu sezone uspeh podjetja v vsakem poslu, še posebej pa v turizmu, ni odvisen od managementa in odločitev, temveč od zaposlenih. Imela sem srečo, da je velika večina zaposlenih v hotelu obvladala svoje delo in imela zelo dober odnos do gostov, so odprti, prijazni in ljudi obravnavajo kot individualne osebe. Biti moraš odprtega duha in dovolj pogumen, če želiš začeti s čim novim. Tisto sezono smo se usmerili le na slovenski trg, preprosto ni bilo časa za tujino. Ponavadi je v sezoni okrog 50 odstotkov domačih, slovenskih gostov, takrat jih je bilo 75 odstotkov. Stvari smo se lotili dobro in konec decembra smo že lahko odplačevali visoke najemnine in imeli tudi skoraj 15 milijonov tolarjev dobička.

Turizem je področje, kjer uspeh ni odvisen le od pravih potez, ki jih vleče posameznik, temveč je precej odvisen tudi od širšega konteksta.
Tu, v Bovcu, bi morali vložiti precej denarja v infrastrukturo. Potrebujemo več trgovin, lokalov, boljše povezave, širšo ponudbo, nadgradnjo tega, kar že imamo. Prenočišč je že dovolj. Ne smemo narediti napake, kot so jo naredili Španci, ki so gradili več in več hotelov, pri tem pa so čisto pozabili na naravo, na okolje, na tisto, zaradi česar so gostje sploh prišli. In vse skupaj je postalo neprivlačno. Če se ne bomo dovolj hitro lotili odpravljanja težav, lahko zamudimo svojo priložnost. Slovenija, tako majhna država, ponuja na tako majhnem prostoru zelo veliko, od kmečkega turizma, športnega turizma, zdravilišč .... Turizem je ena od panog, ki ima možnost rasti, in to hitre rasti.

Kdo so vaši gostje? Mladi ljudje, starejši, družine, skupine? Tujci?
Imamo zelo širok spekter gostov. Kakšna desetina naših gostov je Britancev, običajno so starejši od trideset, petintrideset let. Avstrijci, recimo, povečini prihajajo zaradi športa. So mlajši, med dvajset in petinštirideset let. Navadno pridejo za vikend. Nemci prihajajo zaradi narave, ne športa. Pozimi prihajajo gostje iz Hrvaške, Madžarske, Italije. Prihaja veliko družin z otroki, pa zaključene skupine, na primer ornitologi, slikarske kolonije, mednarodna šola Poletna univerza priredi vsako leto pri nas dvotedenski seminar. Med 25 in 30 odstotkov je rednih gostov. Neka družina iz Italije bo letos pri nas že sedemintridesetič. Eden od rednih gostov iz Britanije prihaja sem vsako leto, pri 74 letih pride sam, s svojim z avtom. Imamo skupine poslovnih gostov, ki se tu srečujejo, nekateri pa se potem vračajo sem še s svojimi družinami. Nekoč je prišel eden od teh ljudi, ki prihaja z družino sem včasih tudi trikrat na leto, k meni in mi rekel, da bi rad, da njegovi otroci vidijo sneg. In sem šla domov, pobrala smučarsko opremo svojih otrok, bunde, rokavice, smučke, in šli so smučat. Vse se da urediti, če si dovolj odprt za nove ideje ...