Je ali ni priložnost?

Ali bo schengenska meja, prestavljena na našo južno oziroma vzhodno mejo, priložnost? Najprej, kaj je sploh podjetniška priložnost? Je čisto konkretna storitev in čisto konkreten izdelek, ki nam bo zagotovil uspeh, pa naj uspeh merimo po donosu, dobičku, tržnem deležu, plasiranju blagovne oziroma storitvene znamke ali po drugem.

Ali so udeleženci okrogle mize turizem tako opredelili? Mislim, da niso. Turizem je širok pojem, zato je potrebna natančna opredelitev te priložnostne storitve, na primer: »učni sprehodi turistov po gozdu«. Tega ni. Izražena je tudi teza, da bo naš vstop v Evropsko unijo povečal priložnosti v turizmu, ker bomo zdaj percipirani »višje« (kot država znotraj Evropske unije), kar naj bi pomenilo, da bomo lahko zaračunavali višje cene; alternativno pa bodo naše nižje cene zelo privlačne, ker bo naše članstvo predstavljalo jamstvo za kakovost – pri nižjih cenah. Toda ta ugotovitev velja na splošno za vso Slovenijo. Če pa vzamemo pod drobnogled samo obmejno območje, potem je resnica lahko samo drugačna. S stališča navadnega prehoda je ta meja celo ne-priložnost, ker je strožja do vseh, ki vstopajo. Kakšna nebesa se odpirajo vstopajočim posameznikom, da bodo zanemarili stroge in natančne preglede carinikov in policistov, ker bo tisto, kar jih vleče na to stran zidu, imelo večjo težo?

Druga priložnost naj bi bila trgovina, vsaj na kratek rok. Dvomim. Hrvaška je cenejša država in tudi sama po čez nekaj let postala članica Evropske unije. Tisti, ki želi vlagati v trgovino, naj na to računa.

In tretjič, logistika in z njo povezane storitve (finančne, zavarovalne in druge). Ali je kdo izračunal, če ne bo morda bilanca na tem področju morda celo negativna? Namreč, da bomo na severni meji izgubili več posla, kot ga bo domnevno nastalo na južni meji.

Vse te ugotovitve me zato silijo v sklep, da južna meja sploh ni nobena priložnost, če pa se bo na začetku kaj ugodno povečalo, bo to zgolj moment, ki ne bo trajal dolgo.

Pa vendar...

Če kdo misli, da bo južna meja priložnost, potem naj to priložnost konkretno opredeli. Da bi pa lahko resneje razmišljali o izzivih južne meje, bi morali vedeti vsaj naslednje:

1. Koliko tovora se letno prepelje čez sedanjo mejo s Hrvaško?
2. Ali ima policija izdelano projekcijo prehodov čez to mejo?
3. Ali ima vlada izdelan kakšen načrt za spodbujanje podjetniške dejavnosti na tem območju?
4. Ali je izdelan kakšen spisek potencialnih storitev, ki bodo tržne priložnosti?
5. Ali v zvezi s količino ljudi in tovora, ki bodo prehajali čez to mejo, obstaja kakšna direktiva s strani EU, v smislu, na kakšne količine morajo biti pripravljene ustrezne službe?
6. Kdaj je predvidena vključitev Hrvaške v EU?
7. Ali bomo ustanavljali prostocarinske cone v tem obmejnem področju?
8. Ali bomo ustanovili kakšne namenske sklade za financiranje podjetniških projektov v tej coni?
9. Ali obstaja ocena, koliko denarja se zasluži od hrvaških posameznikov za nakup v trgovinah ali zdraviliščih?
10. Kakšno povečanje ali zmanjšanje števila strank oziroma prometa pričakujejo obmejna turistična podjetja – zdravilišča na račun Hrvatov?

Veliko je torej vprašanj, na katera mora odgovoriti država, ne da bi seveda pričakovali, da bo država podjetnikom postlala s priložnostmi, a dejstvo je, da sodeluje pri ustvarjanju ali ne-ustvarjanju priložnosti.

Za zdaj imamo, koliko vemo, samo en dokument v tem smislu. Država je preko Podjetniškega centra Novo mesto pripravila Strateški programski dokument o čezmejnem sodelovanju z republiko Hrvaško. Gre za izhodiščni dokument, na osnovi katerega naj bi se ozirali in pripravljali ostali projekti na to temo.

Progamski dokument je usmerjen k oblikovanju skupnih prioritet in strategije prihodnjega življenja in dela prebivalstva na obmejnem območju. Dokument predstavlja podlago in okvir za izbor konkretnih projektov, s katerimi bi v prihodnosti lahko uresničili skupno srednjeročno razvojno vizijo in razvojne prioritete na obmejnem območju. Obenem predstavlja tudi mehanizem za identifikacijo akcijskih načrtov, ki bodo znotraj tega programa določali podlago za pripravo podobnih aktivnosti v prihodnje.
Razen tega je v okviru odpravljanja posledic novega mejnega režima z Republiko Hrvaško Ministrstvo za gospodarstvo v letu 2001 objavilo razpis za sofinanciranje malih projektov v skupni vrednosti 90.000.000,00 SIT. Prispelo je 47 vlog s strani 25 mestnih občin, zaprošenih za 92.905.022,58 SIT sredstev. Od tega je bilo odobrenih 30 vlog v skupni višini 90.000.000,00 SIT. Skladno z izpolnjevanjem pogojev prijavljenih projektov, se je usmerilo v območje Pomurja 34,31 % vseh sredstev, sledi območje Savinjske (33,75 % sredstev) in JV Slovenije (17,61 %). Podravje je bilo prejemnik 9,70 % in Posavje 6,79 % razdeljenih sredstev(MG, 2002).

Izdelala je tudi Analiza prostorskih možnosti razvoja obmejnih območij s Hrvaško, ki jo je izdelal Inštitut za geografijo iz Ljubljane.

To je, kot mi je znano bilanca naših resnejših priprav na »izziv schengenske meje«.

Veliko je torej še odprtega. Če želite vstopiti v debato, vas vabim, da se mi oglasite na simon.marinic@guest.arnes.si.