Javno naročanje blaga, storitev in gradenj

Ko država nastopi na trgu, »prevzame« vlogo povpraševalca po določeni dobrini oziroma storitvi, ki jo potrebuje. Zaradi velike ekonomske moči ter obsežnih in raznovrstnih potreb, ki so pogosto stalne, je vpliv države mnogo večji od vpliva drugih povpraševalcev.

 

Slovenska zakonodaja je odraz evropskih pogodb in direktiv na področju javnega naročanja, ki ima velik vpliv na gospodarstvo Slovenije. Javni sektor porabi okrog 13 odstotkov BDP, kar je povsem primerljivo z državami članicami Evropske unije, ki za svoja naročila porabijo od 10 do 20 odstotkov BDP, kar bi številčno pomenilo okoli dve milijardi evrov.

 

 

Ko govorimo o oskrbi javnega sektorja z dobrinami ali storitvami, pridobljenimi na tržišču, uporabljamo izraz javno naročanje, ki mora spodbujati konkurenco in omogočiti naročniku, da kupuje blago in storitve najboljše kakovosti po najnižji ceni. Gospodarski subjekti, ki nastopajo v trgovanju z javnim sektorjem, delujejo kot ponudniki. Pri tem je treba upoštevati načelo zagotavljanja konkurence med ponudniki – ponudnik mora biti izbran na pregleden način in po predpisanem postopku.

 

V javno naročanje so vključena gradbena dela, blago in storitve. Javni sektor uporablja ta izraz v najširšem smislu besede. V resnici gre za nakup oziroma zadovoljevanje potreb države in s tem pridobitev dobrin, ki jih bodo koristili državljani. Pri javnem naročilu gre za postopek, ki je javen. Ob objavi javnega naročila se lahko prijavi vsakdo, ki izpolnjuje pogoje in merila, ki so navedeni v razpisni dokumentaciji.

 

Pojem javnih naročil lahko opredelimo z različnih vidikov: finančnega, gospodarskega, geografskega, zgodovinskega, političnega in/ali pravnega. Vsaka opredelitev prinaša druge značilnosti.