Investiranje ali hazardiranje?

Tako v slikarstvu kakor tudi v kakšni drugi zvrsti umetnosti poznamo več slogov in tehnik izražanja. Tudi če imamo pred seboj abstraktno delo, katerega pomen nam je težko prepoznati in nam je nerazumljivo, vemo, da gre za umetniško delo, ki ima svojo ceno.  

Za vlaganje v vrednostne papirje je v tuji literaturi večkrat zaslediti, da gre pri tem bolj za umetnost kot za znanost. Naj se strokovnjaki s področja financ še tako trudijo, trg je tisti, ki ima zadnjo besedo in odloča o tem, kakšen bo končni rezultat. Pozitiven rezultat tega dela je ustvarjen donos oziroma povečanje vrednosti vloženega premoženja, negativen rezultat pa pomeni zmanjšanje vrednosti glavnice. 

Drugače kot denimo pri slikarstvu je končni rezultat investiranja definiran, in sicer v obliki donosa. Res pa je, da ta ni enak za vse vlagatelje, podobno, kot bi težko našli popolnoma enaki umetniški deli. Tisti, ki tvegajo več, bi morali biti za to tudi nagrajeni z višjimi donosi, tisti, ki jim je bližja varnost, pa se morajo sprijazniti, da ta nujno prinaša nižje donose. 

Kaj pa, če v praksi ni vse tako enostavno? Kaj pa, če naša naložba čez noč izgubi več kot 20 % vrednosti? Zaposleni v borznoposredniških hišah in investicijskih družbah bi vedeli veliko povedati, koliko klicev nervoznih in prestrašenih vlagateljev sprejmejo v takšnih obdobjih. Vlagatelji namreč svoja težko privarčevana sredstva v zadnjih letih množično selijo na kapitalske trge, ne da bi delovanje teh sploh poznali.