Inovirajte previdno

Nov robot sesalec je zanimiva reč. Na televiziji smo si lahko ogledali, kako se majhna rdeča stvar vozi po stanovanju in sesa prah in drugo umazanijo. Ko se utrudi, torej mu zmanjka energije, sam poišče polnilnik svojih baterij in si nabere novih moči za trdo delo. Na policah naših trgovin že lahko najdete buteljke vina, zaprte s plutovinastim zamaškom, v katerih je majhen plastičen odpirač, tako da lahko buteljko odprete brez “orodja”. Podvozje novega enoprostorca ima spredaj “mcphersonovi vzmetni nogi in zadaj poltogo premo z vzdolžnimi vodili iz ojačanega jekla in panhardovim drogom, s čimer se zmanjšuje nagibanja in podkrmarjenje, ki je sicer značilno za enoprostorce”. Pločevinka z dvojno steno, v kateri je tekoči dušik, bo ohlajena na primerno temperaturo, takoj ko jo bomo odprli, in vse neprijetnosti s toplim pivom na plaži bodo odpravljenega. Nekdo je iznašel kartonaste palete, ki bodo nadomestile klasične evropalete, ker bodo cenejše in okolju prijazne in ... njihova edina slabost v primerjavi s starimi je, da se zmočijo na dežju. Jumbo plakati nas vabijo, da si kupimo nov gospodinjski aparat zveneče blagovne znamke. Kako? Na daljavo – s katalogom v roki in telefonsko slušalko na ušesu. Ko se vprašamo, kdo stoji za tem in kdo financira tako agresivno propagandno akcijo, izvemo, da sta v podjetje vložila denar celo dva sklada tveganega kapitala. Nova programska oprema, pri razvoju katere so sodelovali tudi slovenski strokovnjaki, bo znala natančno izračunati, kako naj naložimo tovornjak, da bo možnost, da bi se ta prekucnil, minimalna. Zdravila proti aidsu še nimamo, pač pa nam je slovensko podjetje sposobno izdelati oziroma vzgojiti nov hrustanec za v koleno.

Kaj so inovacije?

Imajo te zgodbe kaj skupnega? Da in ne. Vajeni smo že, da enostavnega odgovora pri temah, ki se dotikajo podjetništva, enostavno ni. Vendarle pa hude napake ne bomo naredili, če bomo rekli, da gre pri vseh naštetih primerih za uvajanje novosti. Za nekatere bi nam bilo hitro jasno, kakšen je njihov učinek (na primer odpirač za buteljke). Za druge bi morali sicer razmišljati, kako delujejo, a bi bil učinek jasen in si z naravoslovnimi načeli delovanja ne bi belili glave (konzerva, umetni hrustanec). Za tretje pa večini ljudi sploh ne bi bilo jasno, zakaj gre (na primer novo podvozje enoprostorca).

Že Joseph Schumpeter, eden od prvih teoretikov podjetništva je zapisal, da je podjetništvo pravzaprav inovacija, podjetnik pa inovator, ki z novostmi kreativno uničuje obstoječe ravnotežje na trgu in to ravnotežje prestavlja drugam. Podjetništvo torej ni le razvoj, proizvodnja, organizacija, trženje, finance, temveč so to predvsem spremembe, bodisi tako da jih podjetniki sami ustvarjajo ali pa jih opazijo in izkoristijo v svoj prid. V tem kontekstu kroži tudi šala o Billu Gatesu. Vprašanje: Kako Bill Gates zamenja žarnico? Odgovor: Nikakor. On naredi temo za standard.

Prav je, da se za začetek dogovorimo za terminologijo in ugotovimo, da so tisto, kar smo doslej poenostavljeno imenovali inovacije, pravzaprav invencijeoziroma iznajdbe, kot take pa imajo z nadaljnjim razvojem možnost, da postanejo inovacije. Vendar z razvojem tukaj ne razumemo zgolj razvoja v tehničnem pomenu (projektiranje, izdelava prototipa, testiranje), ampak v smislu celostnega razvoja posameznega izdelka, ki je namenjen določeni ciljni skupini kupcev. Gre torej za inovacijo, ki poleg osnovnega izdelka zajema tudi vse ali zgolj nekatere druge prvine podjetništva: proizvodnjo, način distribucije, financiranje, kadrovanje in še marsikaj drugega.

Če se za večja podjetja zdi, da imajo procese inoviranja, na primer razvoj novih izdelkov in storitev ali stalne izboljšave v proizvodnji, nekako urejene, se v manjših podjetjih te stvari dogajajo veliko bolj spontano in pogosto brez jasnih ciljev. Zato je namen članka posvetiti se inoviranju v malih podjetjih in podjetniškim začetkom.

Dobri, stari Henry Ford

Zgodba o Henryju Fordu in njegovi Ford Motor Corporation, ki je še danes multinacionalka z drugim največjim tržnim deležem na svetu (pred njimi je General Motors, za njimi pa Daimler Chrysler), se je začela pred približno sto leti. Henry je bil na robu bankrota, njegova delavnica, v kateri je izdeloval avtomobile po naročilu, se je utapljala v dolgovih. Njegova zadnja možnost je bila, da si izmisli nekaj novega. Njegovo razmišljanje je šlo približno takole:

• Če bodo avtomobili bistveno cenejši, jih bo kupovalo več ljudi (zakon ponudbe in povpraševanja je eden od osnovnih mikroekonomskih postulatov).
• Cenejše avtomobile lahko izdelamo tako, da čim bolj znižamo stroške.
• Stroške lahko znižamo tako, da:
• izdelujemo velike serije na tekočem traku;
• bodo vsi avtomobili enaki, tudi enake barve;
• vse kar lahko kupimo, ne proizvajamo sami;
• ker bomo kupovali velike količine, bomo dobili popuste in s tem še bolj znižali stroške;
• posamezna dela oddajamo tistim, ki jih bodo bolje in ceneje opravili (na primer izdelava platnenih streh);
• ker zaloge povzročajo stroške, bomo z dobavitelji sklenili take pogodbe, da nam bodo dobavljali ravno prav, ravno ob pravem času;
• naši ljudje se bodo specializirali za posamezna dela, ki jih bodo tako opravljali hitreje in z manj napakami.
• Ker denarja za naložbo v novo proizvodno halo in tekoči trak nimamo, banka pa nam ga noče posoditi, bomo poiskali vlagatelje (kar takrat celo v Ameriki še ni bil običaj).
• Ker tudi kupci morda nimajo denarja, bomo zanje uredili kreditiranje prek bank.

Vse te stvari se zdijo danes popolnoma običajne, pred sto leti pa so bile popolnoma nove. Ekonomija obsega, specializacija dela, kooperantski odnosi, minimalne zaloge, just-in-time, poslovni angeli in tvegani kapital, kreditiranje kupcev, vse to so bili koncepti, ki jih je iznašel Henry Ford. Spomnimo se še enkrat, da osnovnega izdelka, torej avtomobila ni iznašel, je pa prav Ford skupaj s svojimi potomci tisti človek, ki je z avtomobili zaslužil največ. V Ameriki je menda še vedno nekaj tisoč milijonarjev (merjeno v dolarjih, seveda), ki so bogati samo zato, ker so njihovi dedje in pradedje poznali Henryja Forda in takrat vložili denar v njegov projekt, ki se je mnogim drugim zdel utopičen.

Iznajdbe in inovacije

Pojem inovativnosti in inovacij smo si pri nas doslej razlagali po eni strani preveč na široko, po drugi strani pa vendarle ozko. Na široko zato, ker smo pravzaprav vsako novost že imenovali za inovacijo, ozko pa zato, ker je bila večina omenjenih inovacij vendarle tehnične narave.

Vrsta najvišjih priznanj, ki jih slovenski inovatorji, raziskovalci in znanstveniki prejemajo na uglednih svetovnih razstavah in konferencah, najbrž dokazuje, da pri nas živijo in delajo bistri ljudje, ki suvereno obvladujejo svoje tehnično področje: mehaniko, elektroniko, pnevmatiko, biotehnologijo in tudi bioenergijo, hkrati pa so v svojem raziskovanju in iskanju novega pravilno usmerjeni v odpravljanje težav ljudi. Mnogi se sveže lotevajo starih težav ter s svojimi izboljšavami poskušajo lajšati življenje invalidom, kirurgom, športnikom, fizičnim delavcem, reševalcem, ljudem v njihovem bivanjskem prostoru in še marsikomu drugemu. Toda če govorimo o podjetništvu v povezavi z inovacijami, ne moremo kar tako mimo edinega pravega načina preverjanja uspešnosti določene inovacije, ki se lahko zgodi samo na trgu.

Odjemalce bi lahko glede na stopnjo razvoja, na kateri je posamezna novost oziroma podjetniška ideja, lahko razdelili v vlagatelje in končne kupce. Vlagatelji bodo v obdobju razvoja podjetniške ideje pripravljeni sprejeti tveganje, vložili bodo kapital v projekt, a z enim samim motivom, ki mu pravimo dobiček. Morebitni dobiček pa bodo prinesli podjetju samo končni odjemalci, torej tisti, ki bodo izdelek kupili in plačali.

Edina zares zanesljiva oblika preverjanja, ali ima potencialna inovacija v vseh svojih oblikah (torej ne samo tehnološka oziroma tehnična) možnost, da postane dejanska inovacija, je torej trg, sprva morda kapitalski, na koncu pa trg končnih kupcev.

Poglejmo primer, ki se je zgodil pred nekaj leti pri nas. podjetnik izumitelj je iznašel sicer na prvi pogled simpatično napravo za rekreacijo. Patentna zaščita in razvoj prototipa ter prva serija proizvodnje so ga stali veliko denarja. Njegov izum je bila napravica, s katero skačemo in počenjamo druge vragolije. Če govorimo o trgu, se moramo vprašati, kakšno storitev lahko taka naprava odjemalcu ponudi oziroma kakšno težavo mu pomaga odpraviti? Rekreacija, zabava, trend, okrepljene mišice na nogah, celo gibanje - potovanje ... Za 200 tedanjih mark. Če samo pomislimo, kakšne naprave lahko prek televizije kupimo za 3990 tolarjev in zraven za nagrado dobimo še komplet čudežnih svedrov ali neverjetno učinkovito omelce, nam je jasno, da je konkurenca, ki kandidira za denar podobnega tipa potrošnika še kako velika. Podjetnik je, tudi zaradi pomanjkljivega trženja, prodal le nekaj kosov omenjene naprave in ves denar za patentne zaščite je šel v nič. Še en dokaz več, da samo trg odloča, ali je nekaj inovacija ali ne.

Pomoč pri težavah

Kolikokrat smo si že zaželeli, da bi kdo posesal stanovanje namesto nas. Marsikdo je na kakšni zabavi že poskušal obupano potisniti zamašek v notranjost buteljke vina z izvijačem ali kar s prstom, da bi naredil žlahtni kapljici prosto pot. Tudi nad mlačnim pivom, ki se je ves dan grelo v nahrbtniku, smo se že jezili. Težav s koleni morda še nimamo, vsak pa pozna koga, ki jih ima. Zadrega ob kupovanju novega hladilnika je lahko popolna, saj nikakor ne moremo primerjati vseh mogočih tipov, njihovih lastnosti, cen pri posameznih prodajalcih, in na koncu, ko ga kupimo, ga še v svoj osebni avtomobil ne moremo stlačiti, da bi ga odpeljali domov.

Če vlogi obrnemo in se prelevimo v podjetnike, ali bi podjetniki celo šele radi postali, potem ugotovimo, da je inoviranje nujno, a je treba inovirati previdno. Ali so težave s sesanjem res tako velike, da je toliko in toliko ljudi pripravljenih seči v žep po nekaj sto tisoč tolarjev? Ali morda klasično odpiranje buteljk ni preveč prijeten ritual, ki bi si ga pokvarili z industrijsko vdelanimi plastičnimi odpirači? Je utemeljeno pričakovati, da bo papirnata paleta nadomestila nekaj sto milijonov evropalet, ki krožijo po evropskih skladiščih? Ključno je torej vprašanje, kdo bo našo inovacijo kupil.

Namesto sklepa

Naj sklenem razmišljanje o inovativnosti in podjetnosti s še eno zgodbo. Pred časom sem z znancem razpravljal o skupnih znancih, uspešnih podjetnikih. Pogovor je potekal tako, da sem sam iskal pozitivne plati posameznih zgodb, znanec pa je ves čas, prav po slovensko “iskal hudiča”. Za vsakega podjetniškega znanca, ki sem se ga domislil, je našel nekaj, kar naj bi “zmanjšalo” njegove podjetniške posebnosti. Verjetno ni treba posebej poudarjati, da sogovornik ni posebno podjeten. Pogovor je potekal približno takole. Jaz: “Kaj pa Tone?” On: “Tonetu je bilo lahko. Njegov oče je bil pomemben direktor in ga je vpeljal v prave kroge ljudi.” Jaz: “Kaj pa Francl?” On: “Francl je iz bogate družine. Veliko so denacionalizirali. Njemu kapital res ni bil problem.” “Kaj pa Lojze?” “Lojze se je oženil v bogato družino.” “Kaj pa Janez?” Pri Janezu se je malo zataknilo. Oba sva vedela, da je Janez človek, ki se je naredil sam. Njegova družina je bila bolj revna kot ne, sam se je preživljal v času študija in leta 1993 našel odlično tržno nišo - idejo, ki je sicer izhajala iz njegove dotedanje zaposlitve. Osnovni izdelek je kombiniral z zanimiv tržnim prijemom in uspelo mu je. Začel je s sposojenim kapitalom in še danes njegovo podjetje umirjeno rase in konkurenco ves čas pušča nekaj korakov zadaj. Sogovorniku se tudi Janez ne zdi nič posebnega. Zanj je pripravil takle komentar: “Janez ... tudi njemu je bilo lahko, saj je točno vedel, kaj trg potrebuje.” Na to temeljno modrost podjetništva tudi sam nisem imel več kaj dodati.