Inovacije za boljši jutri

Vsaka inovacija potrebuje nekaj časa, da postane del našega vsakdana in jo lahko uporabimo v svojo korist. Danes se inovacije razvijajo zelo hitro. To omogočajo izumi iz preteklosti, na katerih inovacije slonijo. Nikjer, pa četudi si mnoge države, kot so, recimo, Finska, Španija in Nemčija, želijo biti inkubator inovacij, razvoj ni tako hiter kot v Silicijevi dolini.

 

 

»BDP vrednost Silicijeve doline danes znaša 360 milijard dolarjev,« pravi Robert Byer, profesor in sodirektor stanfordskega raziskovalnega centra za fotoniko. Od tega 200 milijard prispeva 10 največjih podjetij, preostalo si deli 300 manjših podjetij. »Večino kapitala ima v lasti 150 največjih podjetij,« razlaga in z zelenim laserjem, ki ga je izumil zaradi barvne slepote, izpostavlja ključne vidike, dodajajoč, da se tukaj letno obrne 1,5 trilijona dolarjev. Večina danes najuspešnejših podjetij je vzniknila na Stanfordu: Hewlet Packard, ki je danes vreden 80 milijard dolarjev, pa Cisco Systems, Sun Mycrosystem, Yahoo, Google ... Mnogih podjetij, ki so nastala okrog leta 2000, pred ekonomskim balonom, danes ni več. »Od vseh 'start-up' podjetij je uspešno le eno od desetih, medtem ko tri od desetih obstajajo, a so na robu preživetja in čakajo svoj konec,« pravi Byer.

 

Kaj je omogočilo razcvet in bogastvo Silicijeve doline? Večina zmotno misli, da tehnologija, ki se je rodila na Stanfordu: »Leta 1998, ko sem začel raziskovati ta trend, sem v raziskavi vprašal, koliko podjetij posredno ali neposredno uporablja stanfordsko tehnologijo v svojem poslu. Odgovor je bil presenetljiv. Manj kot eno od dvajsetih, kar je le pet odstotkov! Zakaj so torej locirani v Silicijevi dolini? Ker imajo dostop do izobraženih ljudi. Zato dolina privablja investitorje. Ne tehnologija. To je mit, smo ugotovili. Izobrazba je ključnega pomena, kot tudi dejstvo, da se mnogi po študiju odločijo ostati na območju Bay Area.« Unikatno okolje inovacij je danes v središču svetovne pozornosti, leta 1992, ko mediji še niso konsistentno sledili trendom Silicijeve doline, pa je bila Kanada edina država, ki je opazila razvoj in želela vedeti več. Osem let zatem sta se v Evropi za fenomen zanimali le Avstrija in Španija.

 

»K uspehu Doline svoj delež prinašajo podjetniška drža, izobraženi ljudje in razpoložljivi poslovni prostori. Ti so odskočna deska, uspeh pa omogoča prilagajanje podjetij lokalni kulturi in okolju,« pravi sogovornik. Ampak, »s sodelovanjem na vseh ravneh – izobraževalni, državni, politični, gospodarski, itd. – lahko Silicijevo dolino zgradimo povsod,« je prepričan. Med zglede, kjer so naredili izjemno veliko na tehnološki infrastrukturi in ekonomiji, Byer prišteva München, Barcelono, Oslo, Japonsko in Finsko.

 

Pred šestimi leti, ko je s pomočjo grafa napovedoval spremembe v številu raziskav, je bila ena tretjina raziskovanja in razvoja v ZDA, ena tretjina v Evropi in ena tretjina v Aziji. Sklepal je, da bo čez 20 let v ZDA in Evropi le ena četrtina vsega razvoja, polovica pa v Aziji: »Ni trajalo 20 let, da se uresničijo te napovedi, potrebnih je bilo le 10 let.« Če želimo biti še naprej kompetentni, je potrebno sodelovanje na vseh nivojih in z raznimi institucijami, ki brez denarnega vložka ne morejo premikati meja. »Raziskovanje ni dovolj, slednje je treba unovčiti s sodelovanjem,« razlaga Byer ključ do uspeha.