Industrijska lastnina v praksi

Če vam ukradejo avto, je to dejstvo, ki ga ni treba posebej razlagati. Če pa gre za krajo patenta, se stvar lahko močno zaplete. Porajajo se številni dvomi, različni pogledi, trditve in nasprotne trditve - odvisno od tega, na kateri strani problema stojimo. Tako je tudi s primerom neupravičenega okoriščanja s patentom, ki nam ga je opisal podjetnik U.K.

Patent ali golob na strehi

U.K. je pred leti začel razvijati izdelek - univerzalno zložljivo ovojnico. Da jo je lahko začel izdelovati na industrijski način, je moral po stroje in opremo za proizvodno linijo kar v pet držav. Univerzalna zložljiva ovojnica (direct mailer) ima v primerjavi s klasično računalniško ovojnico (data mailer) številne prednosti. Ni več treba tiskati z udarcem, tako da matrični tiskalnik lahko zamenja laserski, namesto premaznega papirja je možno uporabiti reciklažni papir. Torej je uporaba okolju prijaznejša, poraba papirja je veliko manjša, saj je en list papirja hkrati obrazec (ali kaka druga vsebina) in ovojnica. Predvsem pa je univerzalna zložljiva ovojnica precej cenejša (stane približno 2,5 tolarja, klasična računalniška ovojnica pa 10).

Ravno to pa je bil glavni cilj, ki si ga je U.K. zastavil. Predvsem je hotel s svojo novostjo prispevati k zmanjševanju javne porabe. Zato ni čudno, da je v zadnji fazi svoj izdelek razvijal skupaj z javnim podjetjem E.L.. Ko so gospodinjstvom poslali prve položnice na novih ovojnicah, pa se je začel tudi zaplet. E.L.-u nadrejena institucija se je navdušila nad novostjo in se odločila, da bi jo uporabljali po vsej državi. Logično bi bilo, da bi naročilo zaupali U.K., ki je ovojnico medtem že patentiral (patent s skrajšanim trajanjem) pri Uradu RS za varstvo industrijske lastnine. Toda ne. Odločili so se, da bodo zbrali več ponudb in se odločili za najugodnejšo. Po besedah U.K. so njegov izdelek pokazali konkurenčnemu podjetju C in ga nato tudi izbrali, češ da je cenejši. U.K. je s pritožbo na sodišču dosegel začasno prepoved izdelovanja in uporabe ovojnice pri konkurenci.

Druga stran medalje

V podjetju C očitke odločno zavračajo. Pravijo, da je v tujini tak ali podoben izdelek že dolgo v uporabi, da ga je mogoče videti skoraj na vsakem specializiranem sejmu; svojega izdelka jim torej ni bilo treba kopirati po spornem vzorcu. Oporekajo tudi zgodbi U.K., češ da so naročilo dobili »po zvezah«. Odločala je izključno cena in sprejemljiva kakovost. Prepričani so, da v tem primeru ne moremo govoriti o patentu. »Možno bi bilo zaščititi grafično obliko, vendar je to odločitev naročnika. Zaščita tehnične izvedbe pa ni smiselna, saj noben element ovojnice (izrez okenca, perforacija, zgibanje itd.) ne prinaša bistvene novosti,« so prepričani v podjetju C, zato so pri sodišču sprožili postopek za razveljavitev začasnega patenta.

Ne bomo razsojali, kdo ima prav in kje je resnica. In ker je bil povod za to pisanje strokovni članek, skušajmo poiskati odgovor spet s pomočjo stroke.

Strokovna razlaga

Obravnavani primer zadevo osvetljuje z različnih zornih kotov. Na eni strani je interes, da izdelek zaščitimo in si s tem pridobimo izključno pravico - monopol - do njegovega izkoriščanja, na drugi strani pa prizadevanja, da se to ne bi uresničilo. Tako postaja jasno, da patent ni zgolj nekaj imaginarnega ali nekaj kar tako, temveč je to lahko prelomnica med besedama uspeti ali ne uspeti.

Poglejmo si stvari pobliže. Pri patentu s skrajšanim trajanjem Urad RS za varstvo industrijske lastnine (izhajajoč iz predpostavke, da je izum v mejah predloženih zahtevkov nov, in ob ugotovitvi, da je tudi praktično izvedljiv) objavi glavne podatke v svojem biltenu in izda listino o priznanju patenta ter s tem podeli desetletno zaščito izdelka oziroma tistih njegovih značilnosti, ki so navedene v zahtevkih. V postopku registracije oziroma priznanja pravic namreč ne pride do popolnega preizkusa - ugotavljanja novosti, izvedljivosti in stopnje inventivnosti. Novost se predpostavlja (ker jo je pred vložitvijo prijave tudi možno preveriti), stopnja inventivnosti pa ni pogoj.

Do zapleta je v našem primeru prišlo, ko je dejansko možnost gospodarskega izkoriščanja (tujega patentiranega izuma) namesto ponudnika U.K. pridobil povsem drug proizvajalec, namreč podjetje C. Zato je prijavitelj U.K. na sodišču vložil tožbo zoper proizvajalca C zaradi domnevne kršitve patenta (s skrajšanim trajanjem seveda).

Sporna zadeva pred sodiščem

Preden se odločimo dokončno vložiti tožbo, z vsemi posledicami (stroški, angažiranost ipd.), je zelo smiselno realno in objektivno preveriti argumente, ki jih imamo na voljo. Sama listina o podelitvi patenta s skrajšanim trajanjem je sicer dober argument, vendar pa potrebuje tudi dobro kritje. Najboljše kritje je dejstvo, da je bil izum (značilnosti, ki so navedene v zahtevkih in predstavljajo predmet zaščite) na dan vložitve prijave dejansko nov v svetovnem merilu, kar je možno ugotoviti že na osnovi kakovostno opravljene poizvedbe.

Sodišče je na vloženo tožbo ukrepalo na zelo učinkovit način in izdalo sklep, s katerim domnevnemu kršitelju, torej družbi C, začasno prepoveduje izdelovanje in prodajo spornih izdelkov. Tako ravnajo sodišča tudi v drugih državah, ob tem pa ponekod hkrati uporabijo še nekatere druge ukrepe (na primer začasna zaplemba proizvodov).

Tožena stranka, družba C, ki se je hote ali nehote znašla v nehvaležni vlogi kršitelja, je na vloženo tožbo tožeče stranke U.K. odgovorila s tožbo za ugotovitev ničnosti patenta. V primeru ugodnega razpleta bi se tako razbremenila odgovornosti in sankcij, ki izhajajo iz domnevne kršitve. To z drugimi besedami pomeni, da bo skušala dokazati, da izum na dan vložitve prijave ni bil nov, da je bil torej že znan (dan javnosti na vpogled), kar bi pomenilo, da ni izpolnjeval pogojev za podelitev patenta. Ob taki ugotovitvi in na osnovi odločbe sodišča bi moral Urad izdati odločbo o ničnosti že podeljenega patenta s skrajšanim trajanjem.

Ne glede na nadaljnji razplet in druge okoliščine se postavlja vprašanje (so)odgovornosti institucije S.E. (še zlasti, če
predpostavimo, da jo je prijavitelj pravočasno opozoril), ki je pravzaprav omogočila nepooblaščeno izkoriščanje domnevno patentiranega izdelka in je pravzaprav te izdelke uporabljala. Ob sklepu sodišča, ki preprečuje proizvajalcu C. nadaljnjo proiz-vodnjo, bi si namreč institucija S.E. medtem teoretično lahko priskrbela drugega dobavitelja.

Primer je zelo praktičen in v danih razmerah tipičen. V tujini, kjer je tudi pravna praksa bistveno obsežnejša kot pri nas, pomeni postopek do podelitve patenta šele del prehojene poti in pravzaprav še ne omogoča povsem mirnega spanja. Še zlasti ne prinaša mirnega spanja (brez poizvedbe glede novosti) registrir-an uporabni vzorec (Gebrauchsmuster), s katerim bi pri nas lahko primerjali patent s skrajšanim trajanjem. Z ugovori proti pode-litvi patenta ali zahtevami za ničnost patenta se v tujini prija-vitelji srečujejo pri precejšnjem številu patentnih prijav ali že podeljenih patentov.

Razplet našega primera na sodišču bo seveda odvisen od argumentov. Če bi bil patent »ubranjen«, bi bil kršitelj odgovoren po splošnih načelih o povrnitvi škode prijavitelju in bi mu moral poravnati povzročeno škodo.

V razmislek

Na tem mestu je treba opozoriti še na nekaj. Trditve, da se tako ali tako ne izplača vlagati zahtev za podelitev patenta ali zahtev za priznanje modelov ali znamk, so velika zmota. Če namreč U.K. ne bi vložil zahteve za podelitev patenta, bi njegov domnevni izum elegantno »izpuhtel«, on sam pa ne bi imel nobene dobre pravne osnove, da bi lahko kakorkoli ukrepal. Po drugi strani pa seveda tudi velja, da niso vse podeljene pravice dokončne in večne, temveč je možno - z argumenti seveda - neupravičeno podelitev tudi preprečiti oziroma razveljaviti.

Ne glede na posledice in razplet pričujočega primera lahko ugotovimo, da se bo ob obravnavanju takih in podobnih primerov izkristalizirala pravna praksa, počasi pa bomo začeli tudi doumevati, da je industrijska lastnina pač lastnina, ki ni niti nikogaršnja niti last nas vseh in jo je torej treba spoštovati.