Idealni davki so pravljica za odrasle

Kakšen je idealen davčni sistem? Enak za vse, pošten do vseh, morda celo pravičen, z nizkimi davščinami, ki jih plačujejo vsi, ne glede na status in brez izjem. Toda to je le prvi korak k idealnosti. Da bi bil davčni sistem res idealen, pa bi morali imeti vsi davčni zakoni obvezno na koncu tudi prehodno določbo, v kateri bi pisalo, da ne glede na predpisano davčno stopnjo do spremembe zakona pri obdavčitvi velja ničelna stopnja davka. Tako ne bi davki nikogar uničevali, saj jih do nadaljnjega davkarji ne bi pobirali, državi pa tudi ne bi bilo mogoče očitati, da nima sodobnega davčnega sistema oziroma da krši evropska pravila konkurenčnosti na skupnem trgu. Mirno bi oznanila, da so podjetja obdavčena 20- ali manj odstotno, saj je sestavni del ideala tudi nizka stopnja davka, in se pohvalila s členom iz prehodne določbe.  

Toda takega idealnega davčnega sistema ni. Če bi obstajal, si človeštvo ne bi že stoletja ponavljalo, da ni mogoče uiti le davkom in smrti, in si ne bi kljub izumiranju cesarjev vsako davčno leto znova prizadevalo dati »cesarju le, kar je cesarjevega«.