Globalizacija in kapitalski trgi

Globalizacija - zelo priljubljen izraz, ki se je razvil v ZDA v obdobju, ko jim je predsedoval Bill Clinton. Pomenil naj bi nekakšno racionalizacijo celotnega svetovnega gospodarstva. Če poenostavim, to pomeni, da bi lahko, denimo, podjetnik iz Nemčije, ki najde tržno nišo v ZDA, poiskal državo z najcenejšo delovno silo, tam postavil tovarno, vanjo vgradil stroje iz Japonske, ker so energetsko najučinkovitejši, razvojne inženirje bi najel v Indiji, ki slovi kot generator poceni možganov, prodajne poti pa bi imel razvejene po vsem svetu. V vsakem območju bi seveda prodajal svoj izdelek, nekoliko prilagojen tamkajšnjim potrebam.

Zamisel globalizacije je bila povzeti najboljše lastnosti vsakega od področij na svetu, z namenom združiti svetovni trg v celoto. Pri tem so javnosti predstavljali samo pozitivno stran zgodbe, ki se je kazala predvsem v boljši pokritosti trgov z blagom in v boljši izkoriščenosti resursov na posameznih področjih. Globalizaciji je dal močan zagon predvsem razvoj novih tehnologij, na čelu s svetovnim spletom, ki je omogočil, da je svet postal globalna vas. Izmenjava podatkov po njem in po elektronski pošti je postala vsakdanji način dela, telesna prisotnost posamezne osebe pri tem ni več nujna. V mnogih podjetjih, predvsem na področju informacijske tehnologije, so vpeljali tak sistem dela, da zaposleni svoje delo opravljajo razmeščeni po vsem svetu in na koncu po elektronski pošti oblikujejo skupne izdelke. Ker v devetdesetih letih prejšnjega stoletja na svetu ni bilo toliko nestrpnosti in strahu kot zdaj, so bile razmere za oblikovanje svetovnega trga odlične.    

Prevlada razvitih 

Kot vsak nov pojav ima tudi globalizacija svoje pasti. Glavne so skrite v prevladi razvitega sveta nad nerazvitim. Ker je delovna sila cenejša v manj razvitih državah, je veliko velikih mednarodnih podjetij svoje proizvodne obrate preselilo tja. Na Kitajskem, v Tajvanu in nekaterih drugih azijskih in afriških državah so postavili proizvodne obrate, v katerih zaposleni izdelujejo najsodobnejše visokotehnološke izdelke, ki se prodajajo na trgih v razvitih državah. Delovne razmere so v teh tovarnah težavne, saj proizvajalci delavcem pogosto postavljajo visoke norme, ki jih morajo doseči, sicer jim grozi izguba delovnih mest, ki so običajno bolje plačana od primerljivih krajevnih. Čeprav velika mednarodna podjetja delavce navadno plačujejo bolje kot krajevni delodajalci, jim selitev proizvodnje na manj razvita področja še vedno prinaša veliko korist, saj je celoten strošek delovne sile v teh državah mnogo nižji kot v razvitih zahodnoevropskih ali ameriških državah.    

Presežek delovne sile 

Tretja težava, ki se pojavlja kot posledica globalizacije, je presežek delovne sile. V mnogih manj razvitih državah so doslej uporabljali v proizvodnji odsluženo opremo iz razvitih držav. Tehnologija dela je bila pogosto zastarela in je tako zahtevala več delovne sile, kot je zahteva moderna tehnologija. Ker je večina proizvodnih obratov v teh državah v državni lasti, je v njih zaposlenih praviloma več delavcev, kot bi bilo za nemoten poslovni proces nujno. Govorimo o tako imenovani latentni ali prikriti brezposelnosti, ki jo težko zasledimo v uradnih statistikah, saj jo lahko samo opazimo, izmeriti pa se je ne da. Problem je bil zelo izrazit tudi v nekdanji SFRJ, kjer so imela posamezna podjetja tudi do tretjino več delavcev, kot bi jih nujno potrebovala. Ker pa je takratni sistem skrbel za socialno varnost velike večine državljanov, teh odvečnih delavcev nihče ni odpuščal, temveč so ostajali na svojih delovnih mestih. S privatizacijo podjetij in prehodom v zasebna lastništva so se razmere izrazito spremenile. Lastniki so začeli na delavce gledati kot na strošek dela in njihovo gospodarno razmišljanje jih sili, da skušajo določen izdelek ustvariti s kar najmanjšimi stroški. Zelo hitro so uvideli, da je delavcev glede na učinek ponekod preveč, zato so začeli ukinjati delovna mesta. Pojav globalizacije je ta proces ukinjanja delovnih mest samo še pospešil.  

Globalizacija torej omogoča gospodarnost proizvodnje in hitrejši tehnološki razvoj, zaradi česar je čedalje več delovnih mest odveč. Dokler je bil lastnik podjetja iz krajevnega okolja, je navadno skrbel tudi za vključitev podjetja v družbeni razvoj okolja, v katerem deluje. Zato na podjetje ni gledal le z vidika zaslužka, temveč tudi z vidika socialnega varstva. S prihodom lastnika iz drugega zemljepisnega in političnega območja pa se je ta odnos povsem spremenil - manj je sponzorskih sredstev, ki jih krajevna podjetja namenjajo razvoju šolstva, športa in drugih dejavnosti, pogostejši so odpuščanje in selitve delovnih mest in narašča nezadovoljstvo delavcev.  

Po mnenju nekaterih naj bi svetovno prebivalstvo zaradi tehnološkega napredka in globalizacijskih procesov postopoma prišlo do stopnje, ko bo četrtina prebivalcev naredila dovolj za zadovoljitev potreb vsega sveta. To se sicer sliši zelo dobro, a kaj bodo počele druge tri četrtine prebivalstva? Ker je v svetu težnja po zmanjševanju socialnih pravic brezposelnih, bolnih, ostarelih in otrok, lahko pričakujemo večanje družbenih razlik na vseh področjih in dokončno prevlado razvitega sveta nad nerazvitim.    

(Ne)varnost podatkov 

Dodatna težava, ki je posledica globalizacije, je varnost poslovnih podatkov podjetij. S selitvijo proizvodnje v druge države se povečuje možnost kraje intelektualne lastnine, s tem pa se večajo stroški za zagotavljanje konkurenčnih prednosti posameznega podjetja. Zelo znan je primer, ko je zahodnoevropsko tehnološko podjetje preselilo proizvodnjo na Kitajsko. Sicer je tja poslalo svoje ljudi, ki so bili v poslovodstvu tamkajšnjega proizvodnega obrata, vendar je eden od krajevnih zaposlenih, ki je imel dostop do zaupnih podatkov, te podatke zlorabil in jih prodal konkurenčnemu podjetju na Kitajskem. Ker je to drugo podjetje do izdelka primerljive kakovosti prišlo brez stroškov razvoja, je bila cena njihovega izdelka mnogo nižja, in tako so lahko določili tudi nižjo prodajno ceno. Podjetje je postalo glavni tekmec nemškega proizvajalca in mu s svojimi izdelki odžira pomemben tržni delež.    

Onesnaževanje, napetosti, spopadi ... 

V te analize so vključene tudi napovedi o nadaljnjem vse večjem onesnaževanju okolja zaradi širjenja proizvodnje po vsem svetu. Ljudje, ki bodo brez socialnih pravic, se bodo upirali in v marsikateri državi lahko pričakujemo napete razmere.  

Problemi se bodo pojavljali tudi v razvitih državah. Med temi bodo potekali boji za prevlado na posameznih trgih. Za zdaj je opazen tak boj predvsem v odnosih med Evropo in ZDA, ne smemo pa pozabiti na prihajajoči velesili Kitajsko in Indijo. Gospodarska rast v teh dveh državah v zadnjih letih napoveduje »napad«, pred katerim se bo izjemno težko ubraniti. Nobeno evropsko ali ameriško veliko mednarodno podjetje ne more stroškovno konkurirati kitajskim podjetjem. Za zdaj imajo evropska in ameriška sicer prednost v znanju in izkušnjah na posameznih področjih, vendar se zaostanek azijskih držav hitro manjša. Prva posledica hitrega gospodarskega razvoja v Indiji in na Kitajskem so korenite spremembe razmerja moči na blagovnih borzah. Tečaji večine surovin so se zaradi velikih potreb v Aziji zvišali, po drugi strani pa so se znižale cene končnih izdelkov, predvsem zaradi poceni delovne sile v teh državah.  

Kapitalski trgi v novih razmerah 

Ta proces postavlja povsem nova merila tudi na kapitalske trge. Borza vrednostnih papirjev na Kitajskem je sicer zaenkrat relativno zaprta za zahodne investitorje, prav tako delnice kitajskih podjetij ne kotirajo na zahodnih kapitalskih trgih. Pričakovati je, da se bo interes za kitajske delnice v prihajajočih letih povečeval in s tem razvijal tudi tamkajšnji kapitalski trg. Po drugi strani ta proces pomeni dodatno nestabilnost za zahodnoevropske in ameriške kapitalske trge. Nižanje konkurenčnosti nekaterih podjetij s tega področja se bo najverjetneje odrazilo tudi na gibanju njihovih delnic. Vprašanje, ki se nadalje postavlja je, kako pomemben je lahko njegov vpliv na kapitalske trge. Gospodarska rast Kitajske je trenutno okrog 8 ostotkov letno, vendar najverjetneje dolgoročno ne bodo zmožni ohraniti tovrstnega tempa. Poleg tega je zaupanje investitorjev v kapitalski trg Kitajske izredno nizko in precej časa bo minilo, preden bodo tja investirana večja sredstva. Kratkoročno torej pretirane panike na zahodnoevropskih in ameriških trgih ni za pričakovati.  

Dolgoročno pa je izredno težko napovedovati vpliv globalizacije na borze vrednostnih papirjev. Ena redkih držav, ki si lahko s pomočjo kitajske ekspanzije opomore iz več kot petnajst let trajajoče krize, je Japonska. Njeno gospodarstvo je močno povezano s kitajskim in morda je tu priložnost za preobrat in zaslužek na kapitalskem trgu v Tokiu. Globalizacija po mojem mnenju po drugi strani pomeni za večino manjših kapitalskih trgov po svetu bolj slabo novico. Veliko manjših podjetij bo postopoma še manj konkurenčnih od multinacionalk in posledično manj zanimivih tudi za investitorje. Z njihovimi delnicami se ne bo več trgovalo v takem obsegu in dogajanje na teh manjših borzah bo zamrlo.        

Kaj storiti 

Svetovna trgovinska organizacija, voditelji držav in navsezadnje tudi Združeni narodi se bodo morali zelo zamisliti nad smerjo razvoja dogodkov, ki je odslej ne določajo več samo ZDA in Evropska unija. Proces globalizacije bo treba omejiti tako, da bo z njegovo pomočjo čim več prebivalstva živelo bolje, obenem pa ne bo prišlo do prej omenjenih posledic. Če jim to ne bo uspelo in se bo proces globalizacije nenadzorovano razvijal, lahko v prihodnosti pričakujemo porušenje razmerja moči, prevlado novih igralcev, nemire in druge težave. Strah je po mojem mnenju upravičen.