Franšizna pogodba je le ustaljena poslovna praksa

V septembrski številki smo v naslovu članka o podjetniških izkušnjah Blaža Suhača zapisali njegovo trditev, da »Franšizinga v Sloveniji pravzaprav uradno ni«. Poiskali smo pojasnilo, kako lahko prakticiraš neko obliko podjetništva, če za to nimaš uradne, zakonodajne podlage.

 

»Imel sem teoretično znanje, nisem pa vedel, kaj početi, ko bo začel posel teči, oziroma ko bo prišla stranka. Ker mi je bila všeč metoda treninga socialnih kompetenc avstrijskega trenerja Erica Adlerja, sem se odločil, da z njim podpišem licenčno pogodbo, kar je moje podjetje v trenutku pomaknilo za nekaj let naprej. Franšizing ali licenčna pogodba sta odlični možnosti za podjetnike, ki bi radi na hitro začeli z neko dejavnostjo, ne da bi izgubljali čas za razvoj. Pri dogovarjanju o usklajevanju razmerja z Adlerjevim podjetjem sem se obrnil na pravnike, ki so mi povedali, da v slovenskem obligacijskem zakoniku franšizna pogodba ni opredeljena. Zato sem se raje odločil za licenco,« nam je takrat dejal Suhač, direktor družbe za svetovanje ABMSS in licencirani trener izvajanja programov socialne kompetence, zasnovanih na metodologiji Adler Social Coaching.

 

 

Kakšna je pravna podlaga za sklenitev franšizne pogodbe, nam je pojasnila Tanja Martelanc, odvetnica za gospodarsko pravo iz odvetniške družbe Avbreht, Zajc in partnerji iz Ljubljane.

 

Za lažje razumevanje je najprej navedla nekaj bistvenih razlik med franšizno in licenčno pogodbo. »Franšizna je ena od kompleksnejših pogodb, je pravzaprav pogodba mešane narave, ker vključuje elemente pogodbe o licenci, prodaji, najemu, distribuciji, zakupu in še vrsto drugih elementov, o katerih se stranki dogovorita. Franšizojemalec lahko ob uporabi blagovne znamke franšizodajalca preslika tudi njegov celoten poslovni model, utečene delovne procese, poslovne skrivnosti, način trženja, franšizor pa poskrbi za tehnično in pravno pomoč ter nadzor.«

 

Franšizna pogodba ima širši pomen kot licenčna pogodba. Slednja je pogodba z več svobode, licencojemalec pridobi pravico izkoriščati in uporabljati določeno znanje, patentirani izum, znamko, vzorec ali model, dobi torej le del poslovnega koncepta licencodajalca, delovni proces in trženje pa je stvar njegove kreativnosti. Začetnikom je morda lažje skleniti franšizno pogodbo, saj z njo dobijo več napotkov za poslovanje oziroma več določil, po katerih se morajo ravnati. Licencojemalec pa mora velik del poslovnih procesov sam ustvariti ter sam skrbeti za vzdrževanje kakovosti izdelkov, ki je praviloma tudi predpisana v licenčni pogodbi. Po drugi strani je lahko franšizni sistem nepopoln in franšizojemalec s sklenitvijo pogodbe ne pridobi popolnega franšiznega sistema, ki bi dejansko deloval.