Evropejci ga lomite!

Howard Wessner, nekdanji direktor službe za nadzor državnih pomoči v ZDA, nas je na nedavnem posvetu na temo državne podpore inovativnim malim podjetjem v Bruslju opozoril, da ga v Evropi lomimo. Spomnil nas je, da ekonomisti niso iznašli nadzora nad državnimi pomočmi, da bi preganjali male podjetnike za nekaj tisoč evrov subvencije, ampak je poanta drugje: državne pomoči ne smejo porušiti popolnosti trga, ki le z dovolj visoko stopnjo konkurenčnosti lahko zagotovi učinkovitost. Po podatkih, ki jih je predstavil Wessner, naj bi lani kar 80 odstotkov vseh državnih pomoči v eni največjih evropskih držav šlo velikim igralcem: letalskemu prevozniku, avtomobilskemu koncernu in telefonskemu monopolistu. Medtem ko stroji uradnikov skušajo zagotoviti zakonitost postopkov dodeljevanja drobiža malim podjetjem, se brez javnih razpisov, s posebej zato sprejetimi zakoni ali kar sklepi vlade, ki so bili seveda zlobirani daleč od oči in ušes javnosti, režejo veliki kosi pogač z mnogo večjim potencialnim vplivom na konkurenčnost trga.  

Darilo 40 milijonov evrov Slovenije proizvajalcu avtomobilov je nov primer, o katerem imajo posamezni politiki med seboj in tudi različni strokovnjaki nasprotna stališča. Obljuba 700 novih zaposlitev in dodatni učinki z večjimi naročili dobaviteljem sestavnih delov naj bi bili dober izkupiček te državne investicije. Če razumemo, da opozicija kritizira odločitev vlade, pa javna polemika med najvidnejšimi slovenskimi ekonomisti kaže, da je napovedovanje učinkov takšnih ukrepov zanesljivo kot pogled v zvezde. Resnice ne bomo nikoli izvedeli, dejstvo pa je, da so mala podjetja ne samo v Sloveniji, ampak v Evropi spet zapostavljena, saj kot berači čakajo okrog bogato obložene mize, da bo z nje padla kakšna kost, očitno pa nimajo pravih mehanizmov, da bi se tudi zanje našlo kaj več.  

Odločitve o velikih subvencijah so vedno politične. Podjetja, ki igrajo na karto nacionalnega ponosa ali strateškega interesa, so pogosto deležna subvencij mimo ustaljenih poti razdeljevanja. Tisoči malih se ob istem času borijo s kupi razpisne dokumentacije in državnimi uradniki, ki jim grenijo življenje z nadzorom nad porabo davkoplačevalskega denarja. Če so jim sredstva na zapletenih razpisnih postopkih odobrena, morajo Jože Novak, Hans Mueller, John Smith, Giovanni Tomasini in Pierre Dupond utrudljivo dokazovati, da so vsak evro in tolar porabili za »pravi namen«.  

Sprevrženost takih subvencij je v tem, da gre za prerazdelitev sredstev tja, kjer so že koncentrirana. Gre za pomoč majhni skupini ljudi, ki že sicer obvladuje globalne kapitalske in gospodarske tokove in bo v imenu doseganja večjih donosov na kapital zlahka zaprla nekaj sto delovnih mest, če ne pri nas, pa kje drugje v Evropi. Države se obnašajo kot antipod Robina Hooda: jemljejo revnim, da bi dala bogatim. Kaj imajo na voljo mali? V Sloveniji nekaj milijard tolarjev za nekaj sto prosilcev, s čimer resnejšega razvojnega projekta v povprečju ni mogoče izpeljati. In seveda sofisticiran in drag sistem, ki davkoplačevalcem zagotavlja, da bo Jože Novak zakonito porabil subvencijo in ne bo dobil kakšnih sto jurjev več, kot omogočajo zakonske podlage. Najbrž ne smemo kar tako verjeti, da so v Ameriki v tem pogledu svetniki. Lahko pa njihov poziv, naj ga ne lomimo, morda obrnemo v idejo, da začnemo v Evropi ukrepati v smislu enakopravnosti pri inovativnem podpiranju malih in velikih podjetij in morda tudi tako dosežemo konkurenčne prednosti, s katerimi bomo Američane in njihovo gospodarstvo začeli prehitevati po desni.