EU – za dobre priložnost, za slabe grožnja

Forum malega gospodarstva, o katerem smo poročali prejšnji mesec, je pokazal, da številna mala podjetja trenutno živijo v strahu in negotovosti zaradi vstopa Slovenije v Evropsko unijo. Strah jih je, kaj se bo zgodilo po 1. maju, preprosto zato, ker jim o tem odgovorni v državi nič ne povedo. Zaradi številnih vprašanj smo se tokrat pogovarjali s predsednikom skupščine Združenja podjetnikov Slovenije Ivanom Vogrinom. Vogrin je tudi sam podjetnik, lastnik podjetja za proizvodnjo oken Interles, in ima o teh vprašanjih posebno mnenje. Združil jih je s kritiko javne uprave, ki jo prav tako dobro pozna. Že drugi mandat je namreč župan občine Lenart.    

V javnosti krožijo visoke številke o propadih podjetij in novih brezposelnih, ki naj bi jih prinesel prvi maj. Strah narašča. Kaj lahko po vašem mnenju res pričakujemo čez štiri mesece? 

 

Vstop v Evropsko unijo bo prinesel pozitivne in negativne spremembe. Pozitivne vsi pozdravljamo, na negativne se moramo pripraviti. Največji pozitivni spremembi bosta večji trg in večja možnost delovanja na tem trgu. Druge bistvene pozitivne spremembe ne vidim. Je pa to velika in pomembna stvar, brez katere slovensko gospodarstvo ne more preživeti. Praviloma so uspešna tista gospodarstva, ki imajo velik trg in odprto trgovanje s svetom.

Nadaljevanje članka je vidno samo naročnikom.

 

Tudi osebno za svoje podjetje pričakujem izredno pozitivne posledice vstopa Slovenije v Evropsko unijo. Svoje izdelke bomo prodajali na večjem trgu in tam tudi opravljali storitve. Sodim, da bomo v prvem letu povečali delež prodaje v Avstrijo s sedanjih 5 odstotkov letnih prihodkov na 25 odstotkov.   

Toda ne moremo si zatiskati oči pred prihodom tuje konkurence in drugimi manj prijetnimi spremembami.  

Seveda bo v Slovenijo prišla tuja konkurenca. Toda mislim, da tista podjetja, ki imajo ustrezne izdelke po svetovnih standardih in kakovostne storitve, ne bodo imela posebnih težav. Nedavno smo imeli v občini Lenart sestanek z avstrijsko-slovensko trgovinsko zbornico in tam so nam predstavili avstrijske izkušnje z vstopom v evropski gospodarski prostor. Analize so pokazale, da sam vstop ni pomenil nič pretresljivo slabega. Glavni razlogi za propad so bili slabo vodenje, se pravi slabe strateške in operativne odločitve, slabo trženje, slabi izdelki in storitve. Ključni so bili torej notranji razlogi; ti so bili krivi kar za 70 odstotkov vseh propadov podjetij. Tudi če Avstrija ne bi šla v Evropsko unijo, bi ta podjetja še nekaj let vegetirala in nato propadla.  

Tudi sam zagovarjam tezo, da so za propad podjetja večinoma krivi notranji razlogi, medtem ko so zunanji večinoma zgolj izgovor. Avstrijska dobro vodena podjetja zaradi vstopa v Evropsko unijo niso imela bistvenih negativnih težav. Prepričan sem, da bo podobno tudi v Sloveniji. Podjetja, ki imajo zdravo vizijo, ki hočejo, zmorejo, se zavedajo, da jim ne bo pomagal nihče drug, temveč da se morajo znajti sama, ne bodo imela posebnih težav.

 

 

Konkurenca, ki bo prišla, ne bo nujno negativno vplivala. Sklepam iz lastnega primera: naš sosed je podjetje AJM, največji proizvajalec oken iz plastičnih mas v Sloveniji. Toda sami zaradi tega nimamo nobenih negativnih posledic, kvečjemu pozitivne. Rekli smo si: ker je tako kakovosten, moramo biti še za razred boljši. Če ima on okna s petkomornim profilom, bomo mi imeli okna s šestkomornim profilom. To, da imaš ob sebi konkurenco in si v konkurenčnem boju, te lahko pelje navzgor.   

 

Strah je pretiran   

Kaj lahko štiri mesece pred dnevom D podjetja še storijo? Kako naj se v tem kratkem času pripravijo na spremembe?  

Čim bolj morajo poskrbeti za kakovost izdelkov in storitev, za obvladovanje stroškov in procesov in biti morajo pozorna na dogajanje na trgu. Drugih potreb ne vidim. Mislim, da si delamo z vstopom v Evropsko unijo preveč skrbi. Na področju javne uprave je na primer zdaj poplava seminarjev za javne uslužbence na temo EU. Sam kot podjetnik zaradi Unije še nobenega delavca nisem poslal na seminar. 67 odstotkov podjetij v Sloveniji že zdaj posluje s podjetji iz Unije. To pomeni, da najbrž umetno delamo dileme, kaj se bo zgodilo, ko bomo vstopili v EU.  

 

Bojimo se lahko samo tega, da država ne bo znižala regulativnih zahtev na evropsko raven in ustvarila enakih razmer za poslovanje kot jih imajo drugi. Torej, da ne bo znižala davkov in da ne bo sprostila delovne in druge zakonodaje. Nekatere rešitve so pri nas zelo smešne. Če imam, na primer, avtomehanično delavnico in bi jo rad predal svojemu nasledniku, mora ta za isto delavnico spet pridobiti vsa soglasja. To je absurd.  

Država se trenutno prav nič ne briga za gospodarstvo, ne samo za mala podjetja. Ukvarja se s čisto drugimi temami, s katerimi se sploh ne bi smela.   

V Sloveniji je 50 odstotkov uradnikov preveč 

Na primer? 

Razumem, da če odpravimo dve tretjini meje, bo vsaj polovica carinikov odveč. Zdaj pa je glavna tema v državi, da bodo vsi cariniki dobili drugo državno službo. V javni upravi imamo že zdaj 50 odstotkov ljudi preveč. To dokazujem z zgledom svoje občine. V občinski upravi imamo 18 zaposlenih, do konca junija bomo prišli na 16 ali celo na 14 zaposlenih. In občina bo enako delovala. Enako velika občina Gornja Radgona ima zaposlenih 36 uradnikov.    

Pa so ljudje iz državnih služb sploh pripravljeni in sposobni sprejeti delo v gospodarstvu? 

V javni upravi je ogromen potencial kadra, ki ga na trgu že zdaj primanjkuje. V regijah z nizko brezposelnostjo pa nimamo več ljudi, ki jih podjetja nujno potrebujejo. V občini Lenart, na primer, imamo povprečno slovensko stopnjo brezposelnosti. Po evropski metodologiji je ta stopnja samo 5- do 6-odstotna. Tak odstotek ljudi pa tako ne bo nikoli zmožen delati, ker so bolni, nesposobni ali nimajo delovnih navad. Mi pa imamo javni sektor, ki ne samo porablja denar, temveč si izmišljuje vedno nove predpise, ki dajo tem ustanovam spet novo delo. In tako smo v začaranem krogu. Če ne bomo spoznali, da moramo narediti rez, bomo ves čas lovili svoj rep, ki ga nikoli ne bomo ujeli. Delovna zakonodaja je najbolj problematična prav v javni upravi. Tam je lahko nekdo še tako slab, pa ga ne morete odpustiti. Postopki so zapleteni, dokazovanje težko.  

Če gremo preračunavat število zaposlenih v javni upravi na tisoč prebivalcev, vidimo, da so po občinah in upravnih enotah katastrofalne razlike. Postaviti bi morali standard, da bo na tisoč prebivalcev prišel en državni in en občinski uradnik. Temu standardu bi se morali približevati, tudi če bo boleče. Toda odvečni ljudje bodo našli delo v gospodarstvu.    

Menite torej, da se bodo resna podjetja na prihajajoči izziv sama pripravila, država pa mora zagotoviti konkurenčne razmere, kot jih imajo podjetja v Evropski uniji. 

Tu vidim nalogo države. Poglejte samo naslednji primer. Občina da koncesijo za opravljanje določene dejavnosti nekemu izvajalcu, potem pa kar ta izvajalec izdaja soglasja. Torej je upravljavec in hkrati dajalec soglasja, ali drugače rečeno, sodnik in tožnik. Prihaja do paradoksalnih položajev. Če, denimo, tega izvajalca na natečaju ne izberemo za opravljanje gradbenih del, potem ta nikdar ne bo dal soglasja izbranemu izvajalcu. Včasih vse skupaj že meji na korupcijo. Če na primer koncesionarju ne dovoliš povišati cene vode, ti ne da soglasja za gradnjo vodovoda. S problemom sem seznanil ministra Janeza Kopača in pismo poslal v vednost tudi predsedniku vlade Antonu Ropu. Potem so takoj v pisarni začeli zvoniti telefoni prizadetih, češ, kaj so se mi zamerili. Nič se mi niso zamerili. Vse namreč delajo po zakonih - samo zakone moramo spremeniti.