EU – izgubljena bitka z Ameriko in Azijo?

Evropska unija je marca 2000 samokritično zapisala, da bo prihodnost Evrope zagotovljena le, če bo postala bistveno bolj podjetniška, inovativna in produktivna družba. Zato so si vodje Evropske unije takrat zadali cilj, da mora Evropa do leta 2010 postati »najbolj dinamično in konkurenčno gospodarstvo na svetu, temelječe na znanju, zmožno trajnostnega gospodarskega razvoja z več delovnimi mesti in večjo družbeno integriranostjo ob spoštovanju okolja«.  

Cilje iz tako imenovane Lizbonske strategije (tam je bil dokument sprejete) je mogoče strniti v pet področij:
- večji poudarek znanju,
- še večja odprtost skupnega trga
- izboljšanje poslovnega okolja,
- spremembe v značilnosti zaposlitve,
- skrb za okolje.

Če stvar poenostavimo, so se vsi sklicevali na tri otipljive cilje: nameniti 3 odstotke sredstev za raziskave in razvoj, izboljšati okolje za podjetništvo in dvigniti stopnjo zaposlenosti na 70 odstotkov (60 za ženske).  

Svarilno Kokovo poročilo

Tri leta se je zdelo, da se bo Lizbona zgodila. Potem so pa letos pomladi – spričo naraščajočih dvomov - naročili poročilo o izvajanju Lizbonske strategije. Evropski komisiji je bilo podano začetek novembra. Po vodji komisije, nekdanjem nizozemskem premierju Wimu Koku, se imenuje »Kokovo poročilo«. Poročilo ugotavlja, da razen nekaj delno spodbudnih rezultatov pri zaposlovanju grožnja, ki jo predstavljata Amerika in vedno bolj tudi Azija, postaja samo še nevarnejša. Ameriška podjetja daleč prednjačijo na tehnološkem področju, po rasti produktivnosti nas Amerika prehiteva od srede 90. let naprej, predvsem pa nad Evropo visi grožnja starajočega se prebivalstva.  

S cilji ni nič narobe, toda treba jih je vzeti zares, pravi Kokovo poročilo. In predlaga: prihodnje leto bi jih morali politiki na evropski ravni znova poudariti, zavezanost ciljem bi morale potrditi vse nacionalne vlade, doseganje ciljev bi bilo treba spremljati.  

Zdolgočaseni odzivi

Kokovo poročilo je bilo sprejeto kar nekako zdolgočaseno. Namesto »Lizbonska strategija« imamo »Lizbonsko tragedijo«, so komentirali nekateri. Poročilo je izzvalo tudi stališča različnih gospodarskih združenj, ki naštevajo potrebe po spremembi socialne zaščite zaposlenih, poenostavljanju administrativnega okolja in podobno. Evropsko združenje delodajalcev obrtni dejavnosti ter malih in srednjih podjetij (UEAPME) pa je dodatno opozorilo, da to poročilo na evropske izzive gleda predvsem z očmi velikih podjetij. To še zlasti velja za področje raziskav in inovacij, kjer Kokovo poročilo daje prednost raziskovalnim centrom, visoki tehnologiji in mobilnosti znanstvenikov – torej ne išče modelov, ki so blizu malim in srednjim podjetjem.  

Temeljno vprašanje

Pravzaprav se nam vse to dogajanje nekako znano. Slovenski podjetniki v lastni državi opazujemo, kako deklarirani cilji nič ne pomenijo. Dokler bo šlo po starem, bo šlo. Saj ciljem ni kaj dodati, toda ali se bo kaj zgodilo, če bo odslej evropski parlament imel komisijo, ki bo spremljala izvajanje lizbonske strategije? Gre resnično za vprašanje, koliko se je evropska družba zares pripravljena opredeliti za podjetništvo in inovativno gospodarstvo. (Slovenija se temu upira z vsemi štirimi). Zavedajoč se velikosti izziva Kokovo poročilo izzivalno postavlja vprašanje, ali ima Evropa dovolj politične volje za resnično spremembo svojih družb?