Edita Jusič – uspeh v mladosti

Prijatelji ji pogosto pravijo, da preveč gara. In imajo prav. Edita Jusič se je zaradi podjetništva odrekla najlepšim letom, kar sama prizna. »Ko so se prijatelji zabavali, sem vedno govorila, da nimam časa. Delala sem tudi ob sobotah in nedeljah. Še kadar sem šla na dopust, nisem vedela, kaj bi sama s sabo.«  

A daleč od tega, da bi ji bilo za minulih dvanajst let žal. Pa ne, ker je trud na koncu dobro unovčila, ampak ker takšna pač je. Pri 18 letih je ustanovila podjetje za najem delovne sile Apel servis in ga pri 30 prodala eni od dveh multinacionalk, ki obvladujeta dejavnost. Ameriški Manpower, ki ima podjetja v 63 državah, je decembra lani postal lastnik podjetja Apel servis.   

Multinacionalka Manpower je začela načrtovati vstop na slovenski trg že poleti leta 2002. Avstrijska podružnica je na podlagi raziskave trga ugotovila, da kaj veliko izbire nima. Na slovenskem trgu je bilo največje podjetje Apel servis, ki je svoje delo dobro obvladalo. »V primerjavi s konkurenco smo imeli največ izkušenj pri dajanju kadrov v najem delodajalcem, bili smo bolj prilagodljivi, bolje smo znali predvideti težave in jih prej rešiti,« pripoveduje o konkurenčnih prednosti podjetja Edita Jusič. Apel servis je lani zaposlil za določen čas približno 1000 ljudi in jih nato oddal drugim delodajalcem – svojim strankam. Vsak trenutek so imeli v povprečju zaposlenih 700 ljudi in še 2500 na seznamu iskalcev zaposlitve.

Edita Jusič in ljudje iz Manpowerja so se o prodaji dogo pogajali. Podjetnica pri pogajanjih ni popuščala in tudi ni popustila. »Apel servis je bil najboljša tovrstna agencija v Sloveniji in močno sem verjela vase, da bi še naprej dobro delali. Nisem imela kaj izgubiti. Imela sem zelo dobro pogajalsko izhodišče in sem ga izkoristila,« pravi. Pojasni tudi, da je bil kupec neverjetno vztrajen. Leto in pol se je bil pripravljen pogajati in čakati. »Zelo jim je bilo všeč, kar sem naredila. Pravzaprav sem jim bila bolj všeč jaz v vlogi podjetnice od podjetja samega. Zahtevali so, da po prodaji še naprej vodim podjetje.«  

Po podpisu pogodbe se je tako čez noč prelevila iz podjetnice v delojemalko. Presenetljivo pravi, da je s prihodom multinacionalke veliko pridobila in da se v novi vlogi počuti odlično. Zdaj ni več sama za vse, z Dunaja dobi vso podporo, tam sta tudi oddelka za marketing in finance. Dela s še večjim veseljem kakor prej. In dela celo več kakor prej, le da se zdaj bolj posveča strateškemu načrtovanju, medtem ko je bila prej vpeta predvsem v operativo. In če je prej prenašala znanje na zaposlene, ga zdaj sama vpija od multinacionalke. Delodajalec jo uči, naj ne gradi podjetja na količini, ampak na kakovosti. Od multinacionalke tega ne bi pričakovali. »Ugotavljam pa, da smo že sami stvari razvijali v pravi smeri. S prodajo podjetja sem dejansko dobila potrditev za preteklo delo.«

 

Zakaj se je sploh odločila za prodajo podjetja, v katerem je preživela večino časa v zadnjih 12 letih? »Nikoli nisem razmišljala o prodaji podjetja. Imela sem vizijo širitve v tujino, ko pa je prišel Manpower, mi je ponudil prav to priložnost,« pove glavni razlog za prodajo. Pri prodaji ji je bil najbolj pomemben občutek, da bo v novem podjetju zadovoljna in da bo lahko uresničila svojo vizijo. Kupnina je bila šele na drugem mestu. Nekaj dni pred podpisom pogodbe je dobila, gledano finančno, boljšo ponudbo. Ostala je pri Manpowerju, ker je verjela vanj.  

 

Morda je videti vse skupaj preprosto, v resnici pa je bila velik boj sama s seboj. Pri prodaji so igrala močno vlogo čustva. »Osebno sem bila proti prodaji, kot podjetnica pa sem vedela, da je to priložnost.« Podporo so ji dajali zaposleni in življenjski partner, ki je upal, da ji bo po prodaji ostajalo več časa za zasebno življenje.
  

Najstniška podjetnica 

Edita Jusič se spet počuti, kot se je pred 12 leti, ko je ustanavljala podjetje iz ničesar. In ta občutek ustvarjanja nečesa novega ji ustreza. Zamisel za najem delovne sile je dobila med poletnimi počitnicami, ko je delala v sindikatu za brezposelne. Srečevala je ljudi brez službe in si mislila, da bi jim lahko pomagala. Tri mesece zatem je komaj 18-letna ustanovila podjetje. Zamisli ni nikjer preverila, šele leta pozneje je izvedela, da je najem delovne sile v tujini že desetletja utečen posel. »Koliko lažje bi bilo, če bi to vedela prej,« ugotavlja danes.

Na začetku ni imela nobene vizije. »Šlo je samo za preživetje. Učila sem se na svojih napakah, kar je bilo težko, vendar me je okrepilo. Ker sem imela komaj 18 let, sem morala delati trikrat več od tekmecev, da so me sogovorniki sploh jemali resno in da sem bila v njihovih očeh kompetentna. Še danes je lahko ovira, ker pridem na sestanek in sem najmlajša med vsemi,« trdi o predsodkih ljudi. O dobičku na začetku seveda ni bilo govora, vendar ga je začela ustvarjati razmeroma hitro. Po treh, štirih letih ga je bilo že dovolj za širitev podjetja.  

Edita nikdar ni veliko teoretizirala o podjetništvu. Študij ekonomije je zaradi podjetja postavila na stranski tir. Za poslovni uspeh se lahko zahvali predvsem močni volji in vztrajnosti. »Neuspeh me žene naprej. Kadar postanejo stvari rutinske, se ne počutim dobro,« govori iz svojih izkušenj. Najem delovne sile jo je morda prav zato tako pritegnil, ker po starem zakonu o delovnih razmerjih ni bil možen. Celih šest let je iskala možnosti za svoje delo. Toliko časa je kadre zgolj posredovala, kar je bilo dovoljeno. Za podjetja je objavljala razpise, izbirala kandidate, jih preizkušala in posredovala naročniku. Šele nekaj let zatem je prepričala Zavod za zaposlovanje, da je njen program reševanja brezposelnosti z najemom delovne sile podprl kot eksperimentalni program. Država je nato že po letu dni izvajanja programa sprejela zakon, ki je to dejavnost dovoljeval. Ko pa so se stvari uredile, je Edita zopet postala nemirna. Leta 1997 je dejavnost razširila še s posredovanjem dela študentom in dijakom. Apel servis je lani ustvaril polovico prihodkov s študentskim servisom, ki je šesti največji v Sloveniji, drugo polovico pa s posredovanjem in najemanjem kadrov. Prihodki so lani presegli 3 milijarde tolarjev, medtem ko so leto prej znašali 2,4 milijarde.   

 

Če si iz pravega testa, dejavnost ni pomembna 

Edita Jusič je trdno prepričana, da za uspeh podjetnika dejavnost, v kateri posluje, ni pomembna. Zase pravi, da bi lahko enako uspešno prodajala tudi avtomobile. »Stoodstotno sem prepričana, da človek lahko uspe ne glede na dejavnost. Pogoj pa je, da delo postane način življenja. Ne smeš ločevati zasebnega in poklicnega življenja.« Po njenem mnenju mora podjetnik imeti veliko mero samozavesti, voditeljske sposobnosti in pripravljen mora biti na odrekanje. Njej se nikdar ni bilo težko odreči zabavi zaradi dela. Včasih ji je žal samo to, da je šla v podjetništvo premlada. Če bi živela še enkrat, bi začela deset let pozneje. 

 

In kje se vidi čez deset let? Upa, da še vedno v Manpowerju. Zanesljivo ve samo to, da ne v javni upravi. »Meni je všeč podjetniški način razmišljanja, zanimata me posel in ustvarjanje dobička. Zanimajo me trgovina, proizvodnja, storitve, vse, kjer se ustvarja dobiček.«

 

Preberite si še:

- Izbor Podjetnika leta 2004