Dušan Olaj: »Ko si enkrat znan, začnejo trgi hoditi k tebi.«

Dušan Olaj: »Nagrado jemljem kot priznanje stanovskih kolegov, ker razumejo, kaj pomeni ustvariti globalno podjetje. Drugič, ta nagrada bi morala biti smernica vsem podjetnikom, da gredo v svet.«

Pogovor z nami je stisnil med dva sestanka, na katerih je beseda tekla o novih projektih. Za našo revijo pa je delil nekaj misli o prihodnjih izzivih, športu, poslu in vlogi države.

 

Kakšna bi morala biti vloga države v gospodarstvu?

Država bi morala poskrbeti, da je videti dobro. Govorim o bleščeči podobi. Država se mora zavedati, da glavni blišč podjetja pripada državi, iz katere prihaja. In če je država v slabem stanju, ima vsako podjetje iz tiste države madež, kar bistveno bolj kot vse drugo zmanjšuje njegovo konkurenčnost. Lahko preživiš višje stroške financiranja, lahko preživiš marsikatero drugo stvar, tukaj pa ne moreš nič. Lahko dam primer iz trgovine: na polici imate enak izdelek iz zahodne in vzhodne Evrope. Oba imata enako ceno. Katerega boste izbrali? Onega iz zahodne Evrope. Zakaj? To je zahod, to je bolj kakovostno. Premalokrat se zavedamo tega. Ko govorimo o vseh ostalih stvareh, o manjši obremenitvi gospodarstva, bolj prožni politiki zaposlovanja itn., je to spisek želja Dedku Mrazu ali Miklavžu. Če bo država poskrbela za to, bo v redu, če ne, pa bomo tudi preživeli.

 

Kako gledate na mlade generacije, ki prihajajo, se lotevajo podjetništva?

Vsak dan dobivam prošnje za zaposlitev s čudovitimi idejami, priporočili, tudi prošnje za volontersko delo. Ne moremo ustreči vsem, ker jih toliko ne potrebujemo. Ena od stvari, ki bi jih naredil kot premier, je, da bi zagotovil milijardo in jo usmeril v podjetništvo mladih. V zagonska podjetja, v oblike zaposlovanja espejev, karkoli. Prinesi poslovno idejo, na podlagi tega dobiš toliko in toliko denarja, pa začni. Tako ali tako del tega denarja pobere država nazaj skozi davke ali kako drugače. Na ta način bi spodbudil široko podjetništvo, ki je potrebno. Ozek vrh piramide, ki ta trenutek poganja slovensko gospodarstvo, ne more odpeljati vse krize. Piramido moramo okrepiti spodaj, s širino. Najlažje je to narediti ravno s kreditiranjem množičnega podjetništva.

 

Vidite potencial v mladih?

V obdobju blagostanja človek ne razmišlja veliko o eksistenci. V tem trenutku pa v Sloveniji eksistenca postaja problem. Ideje tako postajajo vedno bolj prodorne, drzne, zanimive. Tu vidim izjemen potencial. Ta potencial pa mora nekdo prepoznati, predvsem pa je potrebno ta potencial in te ideje nekje realizirati. Tu bi morala država poskrbeti zase - z ugodno klimo, s čim manj administriranja in bleščečo podobo navzven.

 

Rekli ste, da se v Duolu posel igrate. Lahko to pojasnite?

To pomeni, da smo neobremenjeni pri kreiranju in ustvarjanju. Mi ne delamo zato, ker moramo delati, ampak se igramo, ker to radi delamo. Kar si štejem res v ponos, je, da sem uspel ustvariti ekipo, ki je kombinacija izjemne mladosti na eni strani in izjemnih izkušenj na drugi. To ni osemurno štancanje za pisalno mizo, za računalnikom. To so viharjenja možganov; neverjetno, do kakšnih idej prihajamo. Včasih se ustrašimo svojih idej, ker se nam uresničijo v realnem življenju. Tisto, za kar smo pred desetimi leti rekli, da je nemogoče, da tega nihče ne more narediti, danes stoji. Igra da bistveno boljše rezultate, ker delaš brez stresa, z navdušenjem, neobremenjeno.

 

Kakšen je tipičen Duolovec?

Predvsem in najbolj mora biti ekipni človek. Drugič mora biti univerzalec. V Duolu nimamo specializiranih ljudi, prekrivati se moramo, ni nas veliko in tisti, ki smo, opravljamo več del naenkrat. To sta dve vrlini. Jasno, pripadnost kolektivu je stvar vsakega mojih soigralcev, nimamo nobene fluktuacije. Ta trenutek smo tako vrhunsko izdelana ekipa, da ko se odločimo za novega, se odločamo kar nekaj časa.

 

Tudi ne rastete tako hitro, da bi naenkrat potrebovali veliko ljudi?

Ne, nikoli nisem dopustil, da bi posel vodil Duol, vedno smo mi vodili posel. Zato tudi rastemo. Trg ne glede na skoke ali lažne impulze, ki ti jih lahko daje, funkcionira organsko, po neki naravni logiki in mi ji sledimo. Prehitro nikoli ni dobro.

 

Vas pa vodi posel iz ekstremno hladnih v ekstremno vroče razmere, za svetovno nogometno prvenstvo leta 2022 v Katarju boste gradili dvorane, drži?

V Katarju smo v izboru na tehničnem razpisu za enega od dobaviteljev nogometnih dvoran za trening. To je samo eden od projektov. V Kuvajtu pričakujemo, da bomo v letošnjem letu postavili nogometno dvorano. Bolj kot arabski svet pa je zanimiva Afrika in tu intenzivno delamo. V naslednjem letu želimo postaviti v Afriki prvi velik objekt, računamo, da bo to naš prihodnji trg. Deloma v segmentu športa, bolj pa v segmentu kmetijstva. Ocenjujemo, da je Afrika trg prihodnosti. Če želimo biti zraven, ko bo prišlo do pravega razcveta, je treba že sedaj narediti prve korake.

 

Kaj je po obvladovanju mraza in vročine naslednja tehnična meja?

Aplikacija karbonskih materialov; govorimo o tem, da naredimo s kombinacijo lahkih nosilnih konstrukcij in zraka naše dvorane deloma neodvisne od zraka. Potem pa še segment uporabe novih membran, lažjih, z boljšo izolativno sposobnostjo, ker s tem prihranimo bistveno več energije. To sta dva izjemna izziva za prihodnost. Po drugi strani pa več kot deset let vnaprej ne moremo planirati.

 

V prihodnosti se bistveno bolj kot v športu vidimo v kmetijstvu. Ravno imamo sestanek s Hidroponiko o projektu gojenja zelenjave na vodi v kombinaciji z našimi baloni. To je eden od segmentov, s katerimi želimo v arabski svet. To so neki orientirji. Seveda pa nameravamo med tem časom globalno pokriti šport in držati tržni delež, ki smo ga osvojili.

 

Je med vašimi norimi idejami tudi postaviti balon v vesolju?

Zanimivo vprašanje, takoj pa moram povedati, da v vesolju ni zraka, tako da balon ne more stati. Bi morali zrak s seboj pripeljati. Zaenkrat smo prišli okrog sveta, nismo pa pokrili še vsega sveta. Izzivi so na primer tudi še v ekstremno hladnem vremenu. Ruska naftna industrija se seli na področje skrajnega severa, razmišlja se o pridobivanju v arktičnih območjih, praktično edini hiter način gradnje je gradnja pod našimi baloni. To je povezano z ekstremnim mrazom, tem, kar že počnemo, je pa to izjemno zanimiva tržna niša. Druga zanimiva tržna niša je ekologija v Latinski Ameriki, ki postaja vse bolj aktualna. Vedno več je pokrivanja velikih deponij, luk, prekrivanja skladišč prašnega tovora. Slednje je na primer naš projekt v Čilu v Valparaisu. Računamo, da bo konec meseca objekt postavljen, v nekaj mesecih po prvih projektih bodo prišla naslednja naročila. Južna Amerika je trg, na katerega nismo računali. Ko si enkrat znan, ko imaš znamko, ne hodiš več ti na trge, ampak začnejo trgi hoditi k tebi.

 

So vas oni poiskali?

Ja, ampak niso nas našli kar tako, to je posledica sejemskih predstavitev, objektov, ki so jih že videli. Objektov je preko 1000. Na začetku sem še šel pogledat vsakega posebej, sedaj pa že teh v Sloveniji ne uspem vseh pogledati.

 

Pri vsem tem delu še uspete trenirati za Ironmana?

To ni trening. To je za trenutek beg v klavzuro, da ostanem sam s seboj. Saj tudi tam ostanem s poslom. Ko grem teči, ko grem na kolo ali ko grem plavat, vedno vzamem s seboj delček Duola, kakšno elektronsko pošto, problem in ga medtem rešujem. Torej združujem prijetno s koristnim.

 

Kdaj imate tekmo?

Konec oktobra je ljubljanski maraton. Ko sem na startu maratona, nikoli ne tečem enkrat 42 kilometrov. Vedno tečem 42-krat en kilometer. Za enkrat 42 nisem prepričan, da jih pretečem, 42-krat en kilometer pa pretečem brez problema. Hočem povedati: ko je problem prevelik, ga razbiješ na manjše. Manjše rešiš bistveno lažje kot velikega.

 

Kakšni so prvi občutki po prejemu priznanja Podjetnik leta?

Nagrado jemljem kot priznanje stanovskih kolegov, ker razumejo, kaj pomeni ustvariti globalno podjetje. Drugič, ta nagrada bi morala biti smernica vsem podjetnikom, da gredo v svet. Tu vidim neko prispodobo - poglejte, poskušajte tudi vi, tako kot je to naredil Duol, pojdite v svet, pojdite na tuje trge.

 

Danes smo sredi delovnega zagona, imamo teden povečanih aktivnosti, potem bomo šli v stare tirnice. Upam pa, da se ne bodo uresničile besede gospoda Ermana, ko je rekel, da je potem v zelo hitrem času spoznal vse strukture naše države.

 

 

---------------------------------------------------

Preberite še:

Delajo tam, kjer drugi odpovedo