Dubaj - sodobna meka luksuza in podjetništva

Dubaj je mesto razkošja, temu nihče ne more oporekati. Šejk Mohamed bin Rašid al Maktum, princ Dubaja, je podjeten človek, ki se dobro zaveda, da je nafta, ki je sicer prispevala, da je ta delček puščave postal to, kar je danes, minljiva dobrina. Po novejših statističnih podatkih Združeni arabski emirati zaslužijo z nafto le dobro tretjino letnega prihodka v državno blagajno. Vse pomembnejše prihodke prispevajo izvoz, mednarodna trgovina in najhitreje rastoča panoga gospodarstva − turizem.  

Dubaj je drugi največji emirat od sedmih Združenih arabskih emiratov. Je politično stabilen in zelo odprt za poslovanje z vsemi državami sveta, razen Izraela. Je davčna oaza, saj nima davkov na dobiček in dohodek, zato ponuja popolno svobodo za gibanje kapitala. V Dubaju se vse vrti okoli podjetništva, od številnih ugodnosti za ustanovitev podjetja, do postavitve proizvodnje, distribucijskih centrov ... Številni podjetniki priznavajo, da Dubaj z svojo poslovno strategijo pokriva številne nastajajoče trge prihodnosti, saj je v nekaj letih postal mednarodno poslovno središče globalnega pomena. 

Da Dubaj pa ni le priložnost za velika podjetja, temveč tudi za mala in srednja podjetja, le vztrajnost in pogum sta potrebna, dokazuje tudi podjetje Arctur iz Nove Gorice (22 zaposlenih), katerega osnovna poslovna dejavnost je razvoj spletnih informacijskih sistemov. V Dubaj so se prvič odpravili pred dvema letoma.  Pogovarjali smo se z lastnikom in direktorjem podjetja Arctur Tomijem Ilijašem. 

Kako ste sploh prišli na idejo, da bi svoje znanje izvozili v Emirate oziroma Dubaj? Tam je že precej konkurence iz ZDA, Evrope, Indije ...

Vse se je začelo že v Sloveniji, ko sem v Ljubljani zaposlil programerja Arabca, ki živi v Sloveniji. Po enem letu smo prišli na idejo, da bi morda poskusili na arabskem trgu. Emirati so se nam zdeli zelo zanimivi, čeprav zahtevajo več finančnih virov. Izbrali smo si Dubaj kot vodilnega na tem območju, kajti če nam uspe tu, se nam lahko odprejo še mnoga vrata.  

Vse skupaj smo vzeli kot razvojni izziv. Nekaj mesecev smo razvijali idejo in na koncu leta 2003 šli v Dubaj pogledat, kaj tam lahko sploh prodamo. Iz opazovanja trga smo videli, da smo na svojem področju dobri in dobili malce več samozavesti za nadaljnje korake.  

Kakšen je bil prvi stik z dubajsko poslovno kulturo?

Nekoliko so nas presenetili. Naša prva javna predstavitev je bila načrtovana v arabščini. Po nekaj minutah smo videli, da 80 odstotkov slušateljev ni razumelo arabščine in morali smo nadaljevati v angleščini. Večina slušateljev je bila Indijcev. V kravatah in obleki težko ločiš, ali je zdaj to Indijec, Egipčan, Arabec ... Treba je vedeti, da imajo v Dubaju Arabci na tisoče programerjev iz Indije (na vseh gospodarskih področjih imajo zaposlenih veliko Indijcev). Indijci so znani kot dobri programerji. Indijci pa ne poznajo arabščine, razen osnovnih fraz. Tudi Arabci se z njimi sporazumevajo angleško. Glavni jezik poslovne komunikacije je angleščina.

To je ta šok, ko prideš dol z Arabcem k Arabcem, narediš vse v arabščini, ves računalniški program prevedeš v arabščino. Oni pa imajo 75 odstotkov vseh programov v angleščini.  

Se pravi, ni potrebe po znanju arabskega jezika?

Potreba je, če delaš z državno in javno upravo. Tam so funkcionarji v glavnem Arabci, ki sicer znajo angleško, a uradni jezik je arabščina. Naš ciljni trg pa je v glavnem državna in javna uprava, saj ponujamo portale za vlado: e-vlada, komunikacija občina−občan, država−državljan. Strukturo države imajo zelo podobno kot mi. Imajo ministrstva, občine, lokalno samoupravo ... Ministrstva imajo svoje proračune, igrajo se, kot da je zares. Lastnik vsega pa je šejk. V bistvu, če se zdi šejku kak projekt še posebej zanimiv, bo brez težav dal nekaj milijard tolarjev. Dobro je navdušiti nekoga, da navduši šejkovega sina.

Kakšno je prvo doživetje Dubaja?

Z Evropo, Slovenijo ni nikakršne primerjave. Česa takega v Evropi ne vidiš. Tam se na kvadratnem kilometru v enem letu gradi več kot v vsej Sloveniji.  

Kako gledate na svoje posle v Dubaju?

Mi gledamo na delovanje tam v dveh smereh. Ena je prodaja naših spletnih informacijskih rešitev, druga pa je »outsourcing« ter iskanje novih idej in rešitv. Če odpremo tu poslovno enoto, lahko to dobro izkoristimo s poceni delovno silo. Vse več podjetij odhaja tja prav za outsourcing. Na tem je zrasel tudi Dubai Internet City (www.dubaiinternetcity.com). Tu imajo svoje enote tudi Microsoft, IBM, Cisco ... 

Ko ste se odpravili v Dubaj, ali ste dobili kakšno pomoč od naše države?

Preden smo šli, smo res iskali pomoč na veleposlaništvu, a najbližje naše veleposlaništvo je v Egiptu. Ponuja pa nič koristnega. Sicer pa je v Dubaju vse, razen Slovenije. Celo Slovaška ima gospodarsko predstavništvo.  

Kakšno je podjetniško okolje?

V Dubaju se vse vrti okoli podjetništva. Podjetje odpreš v treh dneh. Pisarno lahko takoj najameš že opremljeno po svojih zahtevah. Priskrbijo ti tudi delovne vize. Pri nas je kup nepotrebne birokracije, ki ti jemlje energijo in živce, že ker žig ni na pravem mestu.  

Glede na standard sodijo na ta trg le najkakovostnejši izdelki?

Če prodajamo svoje rešitve z našimi cenami, nimamo možnosti za uspeh, ker so Indijci bistveno cenejši. Mi lahko gremo k njim le z znanjem, idejo, izdelano vrhunsko sistemsko rešitvijo. Ponujati moramo nekaj posebnega. Ne moreš jih nategniti, ker so zelo dobri poslovneži. Če pri nas govorimo o naivnosti naših podjetnikov, tam težko najdeš naivnega poslovneža. Precej se lahko od njih naučimo.  

Kaj pa, če ukradejo vašo idejo in jo dajo narediti ceneje?

Lahko se zgodi, da jih navdušiš, na koncu pa dajo programirati Indijcem. Žal mimo tega ne moreš. V Dubaju se hitro soočiš s kruto, kapitalistično realnostjo.  

Kakšni pa so sicer Arabci kot poslovneži?

Zelo previdni. Odločajo se zelo počasi in hitro delajo. Pri nas bi se pa odločali en teden in potem pol leta nič delali. Hitrega odločanja z igranjem na čustva in navdušenje tam ni. So preudarni kupci, ki modro in pametno ravnajo. Odločajo se toliko časa, dokler te dobro ne proučijo in spoznajo, dokler natančno ne preverijo, kaj mu ponujaš in kaj lahko dejansko dobijo za to ceno. Mi smo navdušil veliko ljudi, a odločili se še niso.  

Kot ljudje pa so izredno odprti in prijazni do vseh. Povsod te sprejmejo. Hitro prideš do pomembnih ljudi. Sestanek z ministrom, šejkom ni problem, le muditi se ti ne sme. Vsi te poslušajo, vsi se ogromno naučijo. Kopičijo znanje in informacije, ki jim jih daješ, in ob prvi priložnosti preverijo, kaj si mu prodal. Vse deluje tako, kot da imajo ti ljudje ogromno časa. Hkrati pa veš, da so zelo angažirani in dosti naredijo. To je ta čar, ki je za Evropejca nedojemljiv. Tam je lastnik podjetja res lastnik. Zato imajo čas, da se pogovarjajo, iščejo ideje, hodijo na dolge sestanke, konference.

Ali ste v tem času že uspešno sklenili kakšen posel?Ja. Dva manjša posla sta nam že uspela. Naredili smo spletno stran za gospodarstvo www.gouae.biz – gospodarski imenik Združenih arabskih emiratov. Pri večjih poslih z državno in javno upravo pa traja dlje.  

Kako je z davki?

Davkov ni. Tujec je lahko največ 49-odstotni lastnik podjetja. Obstajajo pa določene cone, v katerih si lahko popoln lastnik podjetja, tak je tudi Dubai Internet City. Imaš nekoliko drugačen status.  

Če hočeš delati z državno upravo, moraš tam odpreti podjetje. Poiščeš si domačina, tako imenovanega sponzorja, ki ti priskrbi vse potrebne papirje za ustanovitev podjetja. On je formalno 51-odstotni lastnik podjetja. Mesečno mu za to plačuješ določeno vsoto. Tak sponzor lahko skrbi tudi za dvajset tujih podjetnikov. Dobro ga je imeti, ker ti lahko precej pomaga. On pa še dodatno služi s tem, ko ti priporoča hotele, restavracije, oddaja poslovne prostore ...  

Kje so poslovne priložnosti, tržne niše?

Arhitektura, gradnja z izjemnimi nišnimi produkti, kjer si lahko boljši od vseh drugih ponudnikov na svetovnem trgu.

So določene tržne niše, ki so zelo specifične za arabski trg. Velike tržne niše so na področjih, kjer Arabci ne gledajo na denar niti pod razno. Tak primer niše je podjetnik iz Slovenije, ki je hotel izvažati trenirane sokole, a so mu na ministrstvu prepovedali izvoz. Potem so jih začeli izvažati Slovaki. To so cifre, da se ti zvrti v glavi. Pa konji tudi nimajo cene, ker so nori nanje. 

Kakšen je status belcev v Dubaju?

Po hierarhiji so na tretjem mestu. Prvi so Emiračani, potem so Arabci (zalivski Arabci), za tretjo kasto se razpravlja, ali so belci ali so drugi Arabci (Egipčani, Libanonci). Na koncu so Indijci. Če se recimo zaletiš z avtom, je dobro, da se ne zaletiš z domačinom ali drugim Arabcem. Kajti kot belec, če narediš napako, te takoj spokajo iz Dubaja za vedno.  

Kako pa sprejemajo ženske podjetnice z Zahoda?

Jih sprejmejo, a raje poslujejo med moškimi. Sicer pa kot evropejska podjetnica verjetno ne boš nikoli delala z domačini, pač pa z Indijci, ki so direktorji podjetij. Arabec je lastnik, Indijec pa dela. Za poslovanje z državno upravo, kjer prevladujejo moški, pa bi bil morda problem. Se pa stvari spreminjajo tudi na tem področju. Veliko domačih žensk je že zaposlenih.  

Arabci imajo specifične poslovne, družbene navade, na katere je treba paziti?

Ja. Recimo leva roka je pri njih umazana roka. Vse se dela z desno. Obleka je tudi zelo pomembna. Veliko dajo na ime, blagovno znamko. Ura jim veliko pomeni na visokih položajih, ne dobiš ure na roki pod 5000 dolarji.  

Roko dajo ženski le, če jo da ona prva, sicer se ne silijo. Vljudni muslimani tudi zelo hitro povesijo oči pred žensko, sicer se to pojmuje kot nadlegovanje.  

Še eno od pravil je: Nikoli ne odklonite čaja, kave.   

Kaj potem še delati v Sloveniji?

Dobro vprašanje. V Dubaju se bo dogajalo in se dogaja na veliko. Če bo šlo tako naprej, se bo za razpise v državni upravi in v Evropi programiralo v Dubaju. V Sloveniji pa bo treba razmišljati o dodani vrednosti. Mi bomo verjetno morali odpreti tam podjetje in tam zaposliti ljudi, tu pa ohraniti samo še razvoj in raziskave, oblikovanje, konceptualni del, izvedbo pa vso tam. Svoje inženirje že privajam na to, da bodo manj programirali, bolj nadzorovali, več načrtovali in pisali projektne naloge.