Dragocene resnice o delanju denarja

Robert Kiyosaki je Američan, ki je leta 1996 zaslovel z mednarodno uspešnico Bogati očka, revni očka, prevedeno tudi v slovenski jezik. V njej opisuje pomembnost poznavanja finančnega izkaza in način, kako narediti pasivni denarni tok.

Sam izhaja iz družine intelektualcev, vendar se je že pri devetih letih začel učiti od svojega »bogatega očka«, očeta svojega najboljšega prijatelja, kako se dela resen denar.

Danes je avtor desetih mednarodnih knjižnih uspešnic, namizne igre Cashflow 101 in 202, ki je prodana v več izvodih kot Monopoly, in cele serije avdio in video izobraževalnih programov. V lasti ima več podjetij, najbolj znano med njimi, Cashflow technologies, pa si z dvanajstimi zaposlenimi trenutno prizadeva doseči 20 milijonov dolarjev denarnega toka mesečno. Impresivno?  

Poglejmo torej resnice z vseh vetrov, ki jih najdemo v Kiyosakijevih učnih gradivih.

 

O pohlepu in povečanju plač 

Kiyosaki trdi, da smo vsi ljudje po naravi pohlepni, nekateri bolj, drugi manj, in včasih bolj, včasih manj. Trdi, da je pohlep izjemno človekovo gonilo, ki je zaslužno za velik del napredka naše vrste. Zase trdi, da je izjemno pohlepen, ker si želi zelo veliko denarja in je za to, da bi ga dobil, pripravljen narediti zelo veliko. Kadar si želi več denarja, nenehno razmišlja o tem, kako bi lahko še učinkoviteje naredil še več, za še več ljudi. Ko mu uspe, pobere svoj dobiček. Žene ga pohlep. Vendar trdi, da je to dober pohlep. Lahko ga zaznamo, ko ljudje prosijo za višjo plačo. Sam pravi, da obožuje ljudi, ki pridejo prosit za višjo plačo. Kajti ve, da mu bodo predstavili rešitev, kako izdelku ali storitvi podjetja prinesti večjo dodano vrednost in torej povečati skupne dobičke. Določen odstotek tega večjega dobička seveda dobi zaposleni v obliki bonusa ali višje plače. Velikokrat pa ni tako, saj poznamo tudi slab pohlep. Ko kdo zaprosi za večjo plačo zato, ker je že 15 let v podjetju, ker je dobil še enega otroka ali ker je zbolela žena, je to pohlep slabe vrste. Pohlepno je zahtevati izplačilo za nekaj, česar niste naredili oz. kar ne dodaja vrednosti. Pohlepno je pričakovati večji kos torte, ker ga potrebujete, in ne zato, ker ga zaslužite. To je slab pohlep. Torej, čim več dobrega pohlepa, ki žene svet!

Bogati so torej pohlepni in so pripravljeni nekaj narediti. Revni so veliko bolj pohlepni, ker bi radi imeli, vendar ne bi za to nič naredili.   

O sanjskem moštvu (dream team) 

Michael Jordan izgubi košarkarsko tekmo proti povprečnemu univerzitetnemu košarkarskemu moštvu. Madonna nima sama na odru kaj iskati. En član uprave je redek ali nemogoč pojav.

Pozabite na to, da boste zmagali sami. Najsi gre za strokovnost, pisarniško delo, pridobivanje strank, načrtovanje kampanje ali urejanje financ - ni ga junaka, ki bi v današnjem kompleksnem poslovnem svetu zmogel zdržati v boju s konkurenco, ne da bi se prej povezal v tim. Zveni logično. Zakaj potemtakem zelo veliko podjetnikov in obrtnikov še solira?

Ker niso sposobni koordinacije, komunikacije, ker nimajo ideje, večje, kot so oni sami. Vendar nad vsemi temi razlogi ždi še, velik in zlovešč, glavni razlog: občutek vsemogočnosti in strah pred izgubo nadzora. Ko pride v podjetje družabnik, tvegani kapital, še en predsednik, pride do izgube popolnega nadzora, kar je psihološki dejavnik, na katerega je redko kdo pripravljen. Glavno vlogo odigrajo sposobnost zdravega in primernega zaupanja (tudi sebi!), sposobnost prepustiti del nadzora in sposobnost sodelovanja namesto tekmovanja.

Člani tima torej poosebljajo veliko telo, ki ima vse potrebne lastnosti. Posameznika, ki bi imel vse te lastnosti, na svetu ni. Sestaviti dober tim je seveda znanost (vendar to znamo tudi pri nas!), glavna značilnost vsakega posameznika pa je, da da izjemno veliko na svojo čast. To pomeni, da bo prej žrtvoval sebe kot tim. Če se tega gesla držijo vsi člani, lahko preveslate marsikatero reko.

Takšen je torej recept, če želite rasti.   

Naložbe v zlato 

 

Kiyosaki zagovarja naložbe v zlato kot edino izjemo; v zlato je potrebno vlagati, ko mu cena raste in ko mu cena pada. Zlato je od nekdaj veljalo za plačilno sredstvo po vsem svetu, povsod je cenjeno, njegove zaloge so omejene. Ko njegova vrednost pada, ga je treba kupovati, ker je takrat poceni, ko njegova vrednost raste, ga je treba kupovati, ker to pomeni, da je nekaj narobe z denarnimi rezervami. Obstoja pa še en, manj znanstven in bolj mističen razlog (v vsej »kiyosakiologiji« sta le dva, drugi še sledi). Trdi, da zlato privlači denar, bogastvo in prepusti zbiranje dokazov bralcu samemu. Navaja svojo izkušnjo, da mesečni denarni tok teži k vsoti, ki jo ima v zlatih rezervah. Bomo poskusili.   

Posel in  psihologija  

Kiyosaki trdi, da je t. i. čustvena inteligenca najmanj 85 odstotno in vse do 99 odstotkov zaslužna za uspeh na poslovnem področju. Poudarja oba vidika čustvene inteligence: intrapersonalno in interpersonalno. Prva pomeni spretnost v medosebnih odnosih, kamor sodijo sposobnost razumevanja potreb drugih, sposobnost ustrezne komunikacije, empatija, zaznavanje signalov … Interpersonalna čustvena inteligenca pa pomeni spretnost v odnosu s samim seboj. Sem sodijo sposobnost uravnavati svoje lastne čustvene impulze (povzdigovanje glasu, loputanje z vrati, zamere, maščevalnost …) ter svojo notranjo zaskrbljenost in napetost, čemur psihologi strokovno pravijo anksioznost. Kiyosaki jo poimenuje »little voice management« ali sposobnost, da naš notranji zmagovalec premaga našega notranjega poraženca.

Pravi, da nisi izgubil, vse dokler vztrajaš na poti.   

O propadlih podjetjih 

Kiyosaki trdi, da ne pozna bogataša, ki ne bi nikoli bankrotiral. Pravi, da bankrot ne loči bogatih od revnih, marveč to, kaj naredijo potem, ko so bankrotirali. Navaja Donalda Trumpa, svetovnega kralja na trgu nepremičnin. Ko je bankrotiral in imel milijardo dolarjev dolga, so ga vprašali, ali ga ta dolg kaj skrbi. »Skrbi?« je odvrnil. »Oprostite, zdaj pa res nimam časa za skrbi! Razmisliti moram, kako bom pridelal nazaj to in še kakšno milijardo!« Propadejo torej podjetja, podjetniki pa ne nujno z njimi.   

Vloga števila štiri in vloga žensk v poslovnem svetu 

Kiyosaki trdi, da so dobre stvari v poslovnem svetu vedno štiri. Štirje ljudje v glavi podjetja, štiri vrste dobrih izdatkov (investicije) in štiri vrste dobrih naložb (nepremičnine, delnice, podjetja in drage kovine).

Trdi še, da bi sam obogatel pri petintridesetih in ne šele pri sedeminštiridesetih, če bi že prej vedel, kolikšna je vrednost žensk v poslovnem svetu. Sam ima v najožjem timu tri. Trdi, da so ženske v vrhu poslovnega sveta edina možnost Amerike, da se ne pomakne v nižine svetovne gospodarske lestvice.  
 

Zakaj so odlični neponovljivi unikati obsojeni na propad 

Podjetja, ki proizvajajo odlične, izjemne, neponovljive izdelke, a niso organizirana kot sistem (globalno ponovljiv poslovni sistem, ki ni odvisen od ene ali nekaj zvezd, tj. odličnih, nenadomestljivih posameznikov), bodo zagotovo povozili tisti, ki sicer nimajo idealnega izdelka, imajo pa odličen sistem. Sistem prihrani izjemna sredstva v primerjavi z nesistemom in je edini primeren način poslovanja za globalno gospodarstvo. Če ne verjamete, vas vabi na ogled McDonald´sa. Slab izdelek, neverjeten sistem.   

O darovanju v dobrodelne namene 

Na koncu še druga obljubljena mistična postavka poslovnega sveta. Kiyosaki, velik mož korporativne Amerike in sveta, po vzoru pred njim živečih bogatašev od vsega začetka, ko je še spal v stari toyoti, daruje PRVIH deset odstotkov bruto zasluženega denarja. Kolikor mi je znano, večino namenja Green peaceu. Trdi, da je denar kot seme: samo če ga posadimo, raste. In najhitreje raste denar iz semena, ki ga posadimo v obliki darovanja.

 

Trdi, da ne deluje linearna formula: 
100 – 10 = 90 , 

temveč mistična formula: 
100 – 10 = 100 x 10 = 1000 
Naj presodi vsak sam!