Dobri poslovni običaji

Vzemimo primer borznega posrednika, ki proda ali kupi vrednostne papirje v tistem trenutku, ko presodi, da je za prodajo oziroma nakup teh napočil najugodnejši trenutek. Denimo, kupi delnice Istrabenza v tistem trenutku, ko je njihova vrednost dosegla najnižjo raven v zadnjih nekaj letih, in jih proda tedaj, ko se v podjetju zamenja uprava. S tem seveda kar dobro zasluži, čeprav je njegov zaslužek prej ali slej posledica »adrenalinskih« razmer v podjetju. Borzni posrednik je seveda špekulant – izkorišča nihanja na kapitalskem trgu in poskuša iz teh nihanj čim več iztržiti. Ali je njegovo ravnanje v nasprotju z dobrimi poslovnimi običaji? Ne. To pa zato, ker je špekulativno ravnanje v samem bistvu njegovega poklica in ga kot takega dopušča tudi pravni standard dobrih poslovnih običajev.

 

Kaj pa, če se lastnik podjetja za inženiring in svetovanje odloči, da bo sicer perspektivno mlado ekonomistko vzel v službo za eno leto, potem pa jo bo špekulativno odpustil, ko bo zanosila, saj bo od tega trenutka dalje zanj pomenila (nepotreben) strošek? Ali v tem primeru lastnik ravna v nasprotju z dobrimi poslovnimi običaji? Da. To pa zato, ker je taka špekulacija v nasprotju tako z moralnimi načeli kot tudi z dobrimi poslovnimi običaji.

 

 

Kako pravzaprav pravo vrednoti dobre poslovne običaje? Obligacijski zakonik nalaga udeležencem obligacijskih razmerij, da v pravnem prometu ravnajo v skladu z dobrimi poslovnimi običaji. Slednji naj bi, podobno kot morala in načelo vestnosti in poštenja, omejevali ravnanja strank v obligacijskih razmerjih. Morala omejuje ravnanje strank v razmerju do temeljnih družbenih vrednot – zapoveduje, da se delavk se ne sme odpuščati zaradi nosečnosti, ker je to neetično, medtem ko standard vestnosti in poštenja omejuje ravnanje ene stranke do druge stranke v konkretnem obligacijskem razmerju. Lastnik podjetja ne sme odpustiti noseče delavke, ker bi ji s tem lahko povzročil resne socialne težave.