Diši po kruhu, prihaja mobilni pek

Pod blagovno znamko »Mobi Pek« so združene štiri slovenske pekarne: iz Dolenjske Pekarna Blatnik, ki oskrbuje osrednjo Slovenijo, iz Primorske Pekarna Brumat, ki ponuja kruh do Postojne, iz Koroške Koroški Hlebček, ki oskrbuje severno Slovenijo, ter iz Pragerskega Pekarna Hlebček, ki skrbi za Štajerski konec. Kot pravi Tomaž Blatnik, lastnik pekarne Blatnik, pa so vedno odprti za nove člane. Za zdaj ima vsaka od vključenih pekarn po 20 potujočih ali »mobi« prodajalcev.

Prvi kombi z oznako »Mobi pek« se je podal na pot pred dobrim letom, in sicer iz pekarne Brumat v Goriška Brda. Danes je kombijev nekaj čez 80.  

Mobi peki razvažajo kruh od ponedeljka do sobote. Vsak voznik obvladuje okrog 20 vasi na dan s približno 300 strankami. V vas pridejo tudi vsak ali vsak drugi dan, odvisno od območja in seveda od zahtev strank. Stranke so pretežno starejši ljudje in so storitev sprejeli zelo pozitivno, saj jim ni treba več prositi drugih, da jim gredo po kruh v trgovino.  

Nekateri šoferji kruh pripeljejo na dom, drugi pa se ustavijo na točno določenem mestu v vasi.  Za prepoznavnost blagovne znamke skrbijo s skupnimi tržnimi akcijami, z letaki in posamično po območjih. Največ pa za širjenje dejavnosti pomagajo novice, ki potujejo od ust do ust.

Pogovarjali smo se z lastnikom pekarne Blatnik iz Vidma na Dolenjskem, Tomažem Blatnikom. 

Od kod ideja za združitev in tak nastop na trgu?

Razlogov je več. Prvi je konkurenca in globalizacija trgovine. V zadnjih nekaj letih se je zaprlo precej manjših trgovin po odročnejših krajih v Sloveniji. Ostali so le tisti, ki so se znašli. Drugi razlog pa so vedno večji rabati trgovin. Ko je rabat presegel 30 odstotkov, je bilo stroškovno možno začeti razmišljati o tem, da bi uresničili zamisel in na teren postavili »Mobi peka«. Stroški za poslovanje Mobi peka so dokaj visoki. Vrtijo se okrog 35 odstotkov prometa. Upoštevati je treba najem ali nakup vozila, gorivo, popravila, tekoče vzdrževanje, človeka ... Sicer pa je tudi to odvisno od prometa in prodajalca. Če je prodajalec dober, lahko strošek pade tudi pod 30 odstotkov. Vse temelji na ljudeh, ki so največji zaklad ali največji problem.  

Do zamisli in logotipa sva prišla z Robertom Brumatom. On ima zasluge za logotip, jaz pa za zamisel.  

Kako pa to sprejemajo drugi trgovci?

Glede na velik uspeh Mobi pekov smo dokaj hitro postali trn v peti nekaterim trgovcem. Zato imamo stalne inšpekcijske preglede. A kot kaže, smo z našo poslovno rešitvijo nehote prispevali tudi k zmanjševanju prodaje na črno, ker so inšpektorji nenehno na terenu.  

Kako je poslovati pod skupno blagovno znamko, glede na to, da ste lokacijsko in administrativno ločeni?

Načeloma delamo oboji enako. Imamo podobno cenovno politiko in kakovost izdelkov.  

Zakaj pa ne prodajajte tudi izdelkov drugih pekarn, vključenih v sistem?

Če voznik, prodajalec prodaja izdelke lastne pekarne, ni treba, da je trgovec. Zadostuje izpit B kategorije za kombi. Če pa bi prodajali izdelke drugih proizvajalcev, bi morali biti zaposleni po poklicu trgovci.

Kako pa so to sprejele občine, v katerih poslujete? Kako je s soglasji lokalnih skupnosti?

Soglasje od občine je treba dobiti, ko stojiš na občinski zemlji, če pa dobiš dovoljenje od lastnika zemljišča, ne potrebuješ soglasja občine. Težave smo imeli v Metliški občini, kjer so mobi peke označili za nelojalno konkurenco in nam niso hoteli izdati soglasja. Čeprav zakon določa, da lahko kot slovenski proizvajalci prosto prodajamo na območju Slovenije. Smešno, ampak v Sloveniji je vse mogoče.  

Sicer se cene za občinska soglasja in dovoljenja za poslovanje na javnih površinah gibljejo od 0 do 350.000 tolarjev za kombi, letno seveda. Vsaka občina ime svoje točke na podlagi katerih postavi svojo ceno (velikost kombija, pogostost prodaje ...). Občina Črnomelj je na primer zahtevala za kombi 350.000 tolarjev letno. Luknje pa so tudi v zakonu, saj občina ne more prepovedati poslovanja, če lastnik zasebnega zemljišča podpiše soglasje in dovoli, da se kombi ustavi na njegovi zemlji.  

Kaj pa tuji trgi zdaj, ko smo v Evropski skupnosti?

Vsekakor je cilj širiti poslovanje tudi prek naših meja, recimo na Hrvaško. Povpraševanje po slovenskem kruhu je tudi na italijanski strani veliko. Razlog je verjetno v večji izbiri kruha.