Dizajnersko razmišljanje – nov pristop k razvoju

Pojem dizajnersko razmišljanje oziroma v angleščini design thinking predstavlja specifičen način mišljenja, ki ga uporabljajo oblikovalci pri razvijanju novega izdelka oziroma načrtovanju storitve. Vendar ta splošna oznaka ne pove veliko. Prvi je besedo dizajn v povezavi s procesom mišljenja uporabil raziskovalec, ekonomist, sociolog, psiholog in Nobelov nagrajenec za ekonomijo Herbert Simon, in sicer že leta 1969. V njegovem konceptu je bilo dizajnersko razmišljanje podobno sintetičnemu mišljenju, ki v nasprotju z analitičnim mišljenjem pomeni kombiniranje idej v kompleksno celoto.

 

Pri kombiniranju idej gre za izmenični proces divergentnega in konvergentnega mišljenja, kar pa je pravzaprav značilno tudi za metodo ustvarjalnega reševanja problemov. Dizajnersko razmišljanje delno vsebuje elemente abduktivnega sklepanja – tretjega načina sklepanja poleg induktivnega in deduktivnega sklepanja, ki ga uporabimo, ko na osnovi nepopolnega opazovanja želimo podati najverjetnejšo možno razlago nekega dogodka. Pogosto ga uporabljamo, ko razpolagamo z nepopolnimi informacijami. Dizajnersko razmišljanje je delno podobno tudi De Bonovemu konceptu lateralnega mišljenja, saj združuje racionalno in intuitivno komponento mišljenja (uporabo leve in desne hemisfere).

 

Metoda dizajnerskega razmišljanja je torej le ena od metod, ki se lahko uporabi pri reševanju odprtih problemov. Za enakim terminom pa se danes v poslovnem svetu skriva pristop k razvoju inovativnih, konkurenčnih izdelkov in storitev. Koncept dizajnerskega razmišljanja so dodelali in ga v praktične namene uporabljajo na Inštitutu za dizajn Hasso Plattner v Silicijevi dolini, zasledimo ga lahko tudi pod imenom Stanfordski d.school (več na: http://dschool.stanford.edu/). Na omenjenem inštitutu svoje študente različnih študijskih smeri usposobijo za reševanje pomembnih družbenih problemov, s katerimi se bodo v svojem profesionalnem življenju soočali v 21. stoletju.

 

Glavna značilnost je multidisciplinarno združevanje znanja za reševanje realnih človeških problemov in volja, da se oblikovalska disciplina enakovredno vključi v razvoj. Glavna značilnost leži v proučevanju dejanskih potreb trga, ki se dojema izključno skozi potrošnikove oči, za katerega se tudi ustvarjajo rešitve oziroma izdelki ali storitve, ki jih bodoči uporabnik resnično potrebuje. Tako je dizajnersko razmišljanje katalizator med gospodarstvom, tehnologijo in ljudmi.

Miselna pot, po kateri se gibljejo dizajnerski misleci, je v neprestani navezavi s končno rešitvijo. Osnova za razmišljanje in nastavek za rešitev se opira na poslovni, tehnološki in človeški vidik ideje, inovacije oziroma rešitve. Končna inovacija, ki prinaša dodano vrednost tako končnemu uporabniku kot podjetju, je rezultat uravnotežene kombinacije omenjenih vidikov.