Dileme uvedbe patenta EU

Razvojno naravnana evropska in tudi slovenska podjetja si navadno prizadevajo svoje razvojne dosežke zavarovati s patentom. Za to imajo sicer na voljo različne možnosti, v vsakem primeru pa se pri zaščiti dosežkov na »enotnem« evropskem trgu soočajo s precejšnjimi stroški, ki so v primerjavi s stroški patentiranja na drugih primerljivih trgih, na primer na enotnem ameriškem ali kitajskem trgu, precej višji. Zato je med ključnimi cilji Lizbonske strategije opredeljen enoten patent EU, namreč patent skupnosti, angl. Community patent (COMPAT), s čimer bi evropska industrija lahko izboljšala svojo konkurenčnost zlasti v primerjavi z ameriško. 

 

Zamisel o patentu EU je sicer stara približno toliko kot sama zamisel o EU, vendar pa pri nas še dandanes le malokdo loči med klasičnim evropskim patentom in patentom EU. Ko je v marcu letos prišlo do določenega napredka na poti do uresničitve patenta EU, so celo resni mediji evforično razglasili, da smo končno le dobili patent EU, kar pa ni res. 

 

Uveljavljanje evropskega patenta drago in zamudno 

 

Evropske patente v skladu z Evropsko patentno konvencijo (EPK) že več kot 30 let podeljuje Evropski patentni urad, pri čemer je postopek do podelitve patenta enoten in države članice priznavajo vsakršno odločitev Evropskega patentnega urada. Vendar pa podeljen evropski patent v vsaki od držav podpisnic EPK velja le pod pogojem, da imetnik patenta v vsaki članici posebej zahteva veljavnost in izpolni vse formalne zahteve, vključno s predložitvijo prevoda patentnega spisa v jezik države, v kateri zahteva patentno varstvo. Stroški prevajanja so navadno precej visoki. Poleg tega mora imetnik evropskega patenta potem vsaki državi posebej vsako leto plačevati takse za vzdrževanje veljavnosti patenta, ki v grobem znašajo nekaj sto evrov za vsako državo. Z evropskim patentom je mogoče pridobiti patent tudi v nekaterih državah, ki niso članice EU, na primer v Švici, na Norveškem, Hrvaškem, v Srbiji, Bosni in Albaniji.  

Pri tem ni nujno, da imetnik podeljenega evropskega patenta zahteva varstvo v vseh državah in največkrat se, upoštevajoč stroške, imetniki odločajo za uveljavitev v od 5 do 10 državah. Neredko se tudi zgodi, da so v primeru uspešnega ugovora proti podelitvi evropskega patenta v devetmesečnem roku vsi opisani stroški in trud zaman. Omenjeni stroški pa niso edini problem evropskega patenta. Kadar pride do kršitve patenta v več državah, se imetnik evropskega patenta sooči z vodenjem patentnih sporov v več državah in v okviru precej različnih nacionalnih zakonodaj, kar seveda niti približno ni ne preprosto in ne poceni. Podobno je tudi ničnost patenta možno zahtevati v vsaki državi posebej. 

Upoštevajoč naštete pomanjkljivosti vizija patenta EU predvideva vzpostavitev patentnega varstva, ki bo prav tako podeljeno v enotnem postopku, po podelitvi pa naj bi tak patent samodejno veljal za vse države EU, in sicer brez nepotrebnega dodatnega soočanja s kopico formalnosti ter še zlasti brez prevajanja in plačevanja taks za vzdrževanje veljavnosti v vsaki državi posebej. Patent EU kot tak bi torej pomenil bistveno poenostavitev in še zlasti bistveno pocenitev postopka do pridobitve patentnega varstva na celotnem trgu EU.