Delo na dolgi rok

Ian Jan: »Širitev posla preko franšize se mi osebno zdi eden bolj varnih korakov - ob upoštevanju lokalnih posebnosti dotičnega trga - ki jih lahko naredi podjetje.«

Sogovornik je imel s podjetništvom pred ustanovitvijo podjetja Bija precej izkušenj, saj je pred štirimi leti že postavil temelje za podjetje Izvorna Celica d. o. o., katerega vodi še danes. »Ker smo že imeli znanje, ker smo poznali postopke za odprtje podjetja, ker smo že bili bogati z izkušnjami z zagonskim podjetništvom in ker smo imeli jasno zastavljen cilj, so začetki potekali brez težav,« je zatrdil. Naredili so poslovni načrt, ki je med drugim vključeval podrobno analizo trga in pozicioniranje, sledil je načrt dela in takoj za tem akcija. »Pri zagonih podjetij se mi zdita bistveni dve točki, ki smo se ju držali: prva je čim krajši čas zagona, druga pomembna stvar pa je poskrbeti za čim nižje stroške v prvih fazah poslovanja.«

Prva trgovina je odprla svoja vrata pred štirimi leti in je bila namenjena prodaji izdelkov iz širokega prodajnega programa Procter & Gamble. Pozneje so začeli še s prodajo zdrave hrane, konkretneje konopljinega olja. »Ko smo tako imeli priložnost primerjati dva različna prodajna programa, smo večjo priložnost za razvoj in širitev začutili v razvoju lastne blagovne znamke zdrave hrane in v trgovanju s hrano, prehranskimi dopolnili in naravno kozmetiko nasploh. Ko smo začeli lastno blagovno znamko hrane iz konoplje uspešno prodajati na Nizozemsko in v Belgijo, smo dobili dodatno potrditev, da smo na pravi poti.«

Pomembne so medkulturne razlike

Glede na to, da so se na začetku ukvarjali izključno s prodajo izdelkov preko spleta, je bilo največ finančnega vložka namenjenega izdelavi kakovostnih (avtomatiziranih) spletnih strani in promociji. »Sredstva za zagon smo našli v lastnih prihrankih. Nikoli se nismo zadolžili pri bankah,« je poudaril Ian Jan, ki se je po uspešnem poslovanju odločil stopiti korak dlje - izkoristiti prednosti, ki jih ponuja franšizing. »Posel širimo na več načinov, ta trenutek največ z veleprodajo in zastopstvom kakovostnih domačih izdelkov v tujini. Slovenija ima namreč le dva milijona prebivalcev in šibko kupno moč. Osebno ne vidim smisla v prepiranju, nagajanju konkurenci, postavljanju dampinških cen, prodaji preko kuponskih portalov ipd., če na naše izdelke čakajo Nemčija, Avstrija, Italija, Nizozemska, Belgija, Hrvaška, Bosna in Srbija. V vseh naštetih državah poslujemo in ne dvomimo, da se jim bodo kmalu pridružile ostale države. Trenutno razmišljamo o prenosu ene naših blagovnih znamk - Wise old farmer - v Avstralijo. Slovenija tako nikoli ni bila (edini) trg, na katerem bi želeli ustvarjati, saj je na tako majhnem trgu nemogoče izkoristiti naše ambicije.« Ker ima že ogromno izkušenj s poslovanjem v tujini, se tovrstnega izziva ne boji. Pravi, da se je treba zavedati, da povsod po svetu najdemo dobre in slabe ljudi, dobre in slabe poslovneže. »Prepričan sem, da vsak podjetnik pozna oboje. Edino bistveno razliko je mogoče čutiti v plačilni disciplini, ki je v domovini na katastrofalnem nivoju in (med drugim) ne razumem, zakaj Slovenija ni že leta 1991 v svojo prenesla celotne avstrijske zakonodaje, s poudarkom na kaznovanju neplačnikov v gospodarstvu. Če podjetje ne plača računa, je to kriminalno dejanje in kot takega ga je potrebno jemati z vso resnostjo.«