Deklica za vse

»Z vsakim prostorom, ki ga prevzamem, delam, kot da je moj,« pravi Jozefine. Čiščenja se je lotila po sili razmer, ko se je po neprijetni ločitvi iz Nemčije vrnila v Slovenijo, saj je ostala brez vsega, sama z otrokoma. Začenjala je znova. Bila je tujka, brez znancev in prijateljev. Ker ji nikoli ni bilo težko poprijeti za kakršnokoli delo, se je javila na oglas, v katerem so iskali žensko za likanje, nato še za čiščenje. Z iznajdljivostjo, disciplino in prilagodljivosti, za katere meni, da so nujno potrebni v njenem poklicu, ji je uspelo, da je postala samostojna ženska z lastnim čistilnim podjetjem.

Na začetku je bilo težko. »Imela nisem ničesar. Še avtomobila ne. Si predstavljate, da sem se leto in pol iz Trzina v Ljubljano vozila s kolesom, enkrat tedensko pa še k stranki v Grosuplje. Toda nisem se dala. Po treh letih so se razmere tako uredile, da sem lahko odprla svoje podjetje,« se spominja.   

Natančna in delavna 

Jozefine Januš si prostor, v katerem dela, najprej ogleda in v mislih naredi načrt. Pri čiščenju je organizacija na prvem mestu. Le če si delo dobro razporedi, ji ga uspe opraviti v predvidenem času. »Opazim in naredim tudi stvari, ki mi jih sicer ne bi bilo treba,« razlaga Jozefine, ki se je v Nemčiji priučila poklica finomehanika in ga opravljala celih osemnajst let, in morda je prav to razlog, da se loti tudi zahtevnejših opravil, kot so menjava tesnil na pipah, čiščenje odtokov in manjših popravil. »Ko bi videli, kaj vse nosim v svoji torbici! Vse od izvijačev dalje,« se smeji. »Taka pač sem. Ne morem mirno oditi iz prostora, če ne zamenjam žarnice ali pritrdim stikala. In stranke znajo to ceniti.«  

Čisti tako poslovne prostore kot zasebna stanovanja in dela vse, le kuha ne. »Imam petnajst stalnih strank in tiste občasne, vse pa mi popolnoma zaupajo in mi puščajo proste roke. Najboljše stranke pa so samski direktorji,« razlaga. Zakaj? »Zato ker so najbolj hvaležni in srečni, da je delo narejeno.« Pri delu ji pride zelo prav odlično znanje nemščine, saj je med njenimi strankami precej tujcev, za katere opravi marsikateri telefonski pogovor in uredi marsikaj, s čimer bi se zaradi neznanja slovenščine sami precej namučili.

Večji kot je kaos, bolj jo delo pritegne. »V svojem delu uživam. Vesela sem, ko vidim, kaj sem naredila,« pravi Jozefine, ki dela v povprečju dvanajst ur, šest dni na teden. Pravi, da hodi domov le spat: »Ker imam odrasle otroke, si to lahko privoščim.«  

Zahtevna do sebe in delavcev  

»Svoje delo vedno temeljito opravim in to zahtevam tudi od svojih delavcev,« je odločna Jozefine. Imela je zaposlene delavke, a ni bila zadovoljna z njihovim delom. »Glavna težava je bil v tem, da jih je bilo sram, da čistijo. Vedno so se pojavljali izgovori, da je nekaj pretežko, previsoko in podobno, pa tudi bolniških je bilo preveč. Za ta poklic potrebuješ zanesljive ljudi, saj delo ni mogoče prestaviti na jutri,« doda. Zdaj ji pomagata dva študenta, ki sta dovolj zanesljiva, tako da je z njima zelo zadovoljna. »Študenti so prilagodljivi in se hočejo naučiti kaj novega. Lahko jih oblikuješ. S starejšimi pa se tega ne da. Ker čistijo tudi doma, mislijo, da že vse znajo.«   

Brez zaupanja strank ne gre  

Jozefine je ženska z izjemno energijo in to opazijo tudi njene stranke. »Z vsemi se dobro razumem, vzamem si čas za pogovor, zaupajo mi svoje težave, in če lahko, jim poskušam pomagati. Sem njihova svetovalka in prijateljica. Rada jih tudi presenetim. Če kdaj preložijo čiščenje zaradi pomembnega obiska, se potrudim in delo opravim dan prej, kot smo bili prvotno dogovorjeni. Presenečeni in zadovoljni so, njihova reakcija pa osreči tudi mene.«  

S svojim odnosom do dela, ki ga ima rada, do ljudi, za katere dela, in s spoštovanjem njihove lastnine, si je pridobila naklonjenost in zaupanje strank, ki so jo zadovoljne priporočale naprej. »Nikoli nisem oglaševala. Vse stranke, razen tistih prvih, kjer sem se sama javila na oglas, sem dobila le prek priporočil. Še vizitke si nikoli nisem dala narediti,« je zadovoljna Jozefine.  

 

Kako naprej  

Čiščenje je fizično naporno delo, zato Jozefine že zdaj razmišlja o prihodnosti. »Še vedno se izvrstno počutim saj tudi skrbim za svojo kondicijo. Vsak drugi dan pretečem deset kilometrov, kolesarim, dvigujem uteži in skrbim za zdravo prehrano. Če bo vse v redu z zdravjem, imam pred sabo še vsaj deset zelo aktivnih let,« razlaga Jozefine, ki se bo počasi preusmerila le na organizacijo in nadzorovanje, sama pa bo poskrbela le za lažja dela. Razmišlja pa tudi, da bi se intenzivneje začela ukvarjati s posredovanjem različnih mojstrov in storitev, ki so občasno potrebne v vsakem gospodinjstvu ali poslovnem prostoru, saj že zdaj strankam svetuje pri iskanju in izbiri ljudi za tovrstna dela.  

Odpirajo pa se ji tudi drugačne poti. Ker zna prisluhniti in svetovati, predvsem pa, ker ima tudi sama veliko neprijetnih izkušenj, so jo povabili k sodelovanju v društvu Beli obroč, ki je namenjen ženskam, žrtvam nasilja v družini. »Vesela bom, če bom tem ženskam lahko pomagala z nasveti. Sama zelo dobro vem, kako se počutijo, kako težko se je tega rešiti in postaviti na lastne noge. Meni je uspelo, hočem, da tudi drugim.«