Damijan Mihelj - od »generika« do inovatorja

Damijan Mihelj sodi med peščico podjetnikov, ki se ne pritožuje rad nad razmerami za poslovanje v Sloveniji. Pravi, da pozna razmere za delo skoraj po vsem svetu in da prav velikih razlik ni - povsod lahko uspeš in si odpiraš vrata samo z delom. Kaj boš dosegel, je odvisno samo od tebe. Če nisi dorasel svoji podjetniški ideji in postavljenemu cilju, ki je po njegovem mnenju ključni pogoj za delo, ti ne bodo pomagali ne denar ne država ne kaj drugega.  

Svoje prepričanje potrjuje z rezultati. Njegovo podjetje Epipack iz Mirna je četrti največji proizvajalec polavtomatskih strojev za embaliranje v Evropi. Podjetje z 38 redno zaposlenimi izvozi 80 odstotkov proizvodnje v glavnem v Nemčijo, Italijo in Francijo. »Kratkoročno želimo postati drugi najmočnejši ponudnik strojev v Evropi, dolgoročni cilj pa je biti zelo blizu prvega mesta,« napoveduje primorski podjetnik. V prihodnjem letu načrtujejo še prodor na ameriški trg, nato sledi »odprava« v Azijo.

 

Tri prelomnice v razvoju podjetja 

Če prisluhnete Damijanu Mihelju, se zdi podjetniški uspeh preprost kot recept za kuhanje jajca. V grobem se je vse zgodilo v treh korakih. Prvi je bila odločitev za ustanovitev podjetja. Leta 1990 je začel prodajo embalažnih materialov. Druga prelomnica se je zgodila po osmih letih, ko je trgovino zamenjal s proizvodnjo strojev za pakiranje in razvijanjem linij za embaliranje. Pravi, da se trgovina nekako ni ujemala s filozofijo zaposlenih. »V proizvodnji smo videli večji izziv. Izdelek, ki ga sam izdelaš, bolje poznaš, imaš do njega drugačen odnos in ga drugače prodajaš,« pravi podjetnik. Opozarja pa, da se to zgodi šele takrat, ko te kupci sprejmejo za svojega in ti dajo priznanje. Do takrat pa je v proizvodnji zelo težko. Proizvodnja zahteva veliko vlaganj in odrekanja. Biti moraš vztrajen, kot podjetnik in kot vse podjetje.  

Damijan Mihelj meni, da je proizvajalcu lažje delati, če je prisoten samo na slovenskem trgu. Cene so pri nas še vedno višje kot v tujini, konkurenca pa manjša. Toda ugodje za ceno omejenosti ga nikdar ni zanimalo. Učiti se je hotel na Zahodu in šele s pridobljenimi izkušnjami osvajati druge trge. Tako priljubljena strategija »najprej trgi bivše Jugoslavije« ga ne prepriča. Če imaš reference v Zahodni Evropi, se ti južni trgi sami odpirajo.

 

Dve leti po začetku lastne proizvodnje se je v Epipacku zgodila še tretja prelomnica. Leta 2000 se je začela zmanjševati dodana vrednost v proizvodnji strojev za embaliranje. Konkurenca je bila neusmiljena, samo v Italiji je delovalo 21 proizvajalcev polavtomatskih strojev. Damijan Mihelj je v nakazujoči se krizi videl priložnost za temeljito prenovo podjetja. Pač v skladu s pravilom, da se največja podjetja rodijo iz krize, lastne ali splošne. Ključna je bila odločitev, da se bodo iz generika preusmerili v inovatorja. Namesto izdelovati stroje kot drugi proizvajalci, so želeli ustvarjati ideje in trende.

 

Spremenjena filozofija podjetja je zahtevala temeljite spremembe na vseh področjih delovanja in pri vsakem zaposlenem. Navzven je bila največja sprememba nov proizvodni program polavtomatskih strojev za embaliranje, ki so ga razvili z oblikovalcem Bojanom Klančarjem. Direktor podjetja pravi, da se novega stroja ne da izumiti, se pa da z oblikovanjem izdelati nove različice in jih oplemeniti z inovacijami, ki pripomorejo k lažjemu delu in manjši porabi materialov za embaliranje. Samo ena podrobnost: uporabnik njihovega stroja si lahko na zaslonu izbere pomoč v skoraj kateremkoli evropskem jeziku. Navodila za uporabo stroja niso samo napisana, temveč tudi narisana. Stroj zato lahko uporablja tudi tisti, ki prvič dela z njim. Po besedah Damijana Mihelja so želeli biti inovativni prav pri vsaki podrobnosti. Oblikovalca so na primer vključili celo pri izdelavi tehničnih navodil. »Nove stroje smo prvič predstavili na sejmu v Düsseldorfu in od takrat vsi v naši dejavnosti vedo, ne samo kje je Slovenija, temveč tudi kje je Miren.« Odziv je bil izreden, v dobrem in slabem smislu. Številni kupci starih strojev so odšli, ker sprememb niso prenesli. Toda Mihelj trdi, da s takim preskokom nujno zamenjaš tudi kupce. Po sejmu so pričeli k njim hoditi vodilni ljudje multinacionalk, ki imajo po več milijard dolarjev letnih prihodkov. V Epipacku bodo letos prodali 800 polavtomatskih strojev za embaliranje. Prihodnje leto bo verjetno številka za polovico višja, kar bi jih že uvrstilo na želeno drugo mesto v Evropi. 

Podjetnik odkrito pove, da na nekaterih področjih prenove podjetja niso bili tako uspešni kot pri razvoju strojev. »V želji po čim hitrejši prenovi, da bi Evropsko unijo pričakali pripravljeni, smo premalo izobraževali zaposlene. Nam je pa uspelo obdržati zelo dobro ekipo sodelavcev, ki jih bomo prihodnje leto intenzivno izobraževali. Potrebna so vsa znanja, od psihologije do marketinga in tehnike. Če hočeš v podjetju razviti višjo kulturo, moraš obvladovati vsa področja,« trdi Damijan Mihelj. Praviloma okoli sebe zbira sodelavce z visoko čustveno inteligenco. Za komercialista, denimo, ni pogoj ekonomska izobrazba, pač pa znanje jezikov, prijaznost, sposobnost komunikacije. Šele takega človeka nato »opremi« s tehničnim znanjem. Zdaj, pred koncem leta, bo s sodelavci odšel za nekaj dni v hotel, najel animatorja in skupaj bodo sprejeli načrt dela za naslednje leto. Cilje postavijo za podjetje in za vsakega posameznika.

 

Že ko začneš misli na organizacijo 

Damijan Mihelj ves čas govori v množini, nenehno uporablja besedo mi. Včasih daje celo občutek, da se ne počuti dobro v vlogi lastnika. Dejansko mu delo direktorja zelo leži, usmerjen je v podjetje, zanima ga dogajanje v podjetju, skoraj obseden je z organizacijo dela. Za malo podjetje je neobičajno, da je že skoraj na začetku zaposlil direktorje za štiri področja: marketing, proizvodnjo, razvoj in finance. »Odgovornost sem želel čim prej porazdeliti in to delam še danes. Če tega ne bi naredil, nam ne bi uspelo,« je prepričan. Organizacijo sprejema kot živo stvar, ki jo moraš ves čas spreminjati in prilagajati. Pred leti je na primer uvedel evropski delovni čas, zdaj ga je spet spremenil in delo končajo prej. »Včasih smo se prilagajali evropskemu redu. Ko pa drugi postanejo zadovoljni s tabo, lahko postaneš bolj samosvoj in se organiziraš po svoje. Seveda vsega ne moreš narediti naenkrat, iti moraš postopoma.«  

Bi se še enkrat odločil za podjetništvo? O tem ne razmišlja. Svojo vlogo vidi tukaj in zdaj. Zaveda pa se, da se vsaka stvar enkrat konča. Upa, da bo zaslužil toliko denarja, da se bo nekoč preizkusil še v drugih dejavnostih. Delati popolnoma druge stvari, uresničevati nove ideje, stvari na novo organizirati, voditi nove ljudi ... vse to mu pomeni velik izziv.

 

Preberite si še:

- Izbor Podjetnika leta 2004