Da se preživeti, za kaj več pa je trg preveč zaprt

Kevin Morrison: »Ko v Sloveniji dosežeš neko točko, posla ne moreš več razvijati. Če bi želel razviti posel, ki bi ga čez čas prodal, in si zagotovil trdnejšo finančno prihodnost, je težko uresničljivo.«

Pisarna na ljubljanskem korzu je odprta od devetih zjutraj do devetih zvečer. Vsak dan. Tudi ob nedeljah. »Ob sobotah se Ljubljančani radi sprehodijo do tržnice in na kavo ob Ljubljanici. So sproščeni, umirjeni in imajo čas. Mimogrede lahko tako v naši pisarni v miru poiščejo nasvet s finančnega ali poslovnega področja, življenjskega zavarovanja, pokojninskega varčevanja ali najema oziroma nakupa nepremičnin. Med delovnimi dnevi bi si morali za to vzeti posebej čas. Med vikendi se ob Ljubljanici sprehaja tudi veliko turistov, kar nekaj jih je že vstopilo in se pozanimalo o nepremičninah. Pred kratkim sta bila tu Angleža, ki sta se odločala za selitev in nakup stanovanja med Dunajem in Budimpešto, pred končno odločitvijo pa sta čez vikend obiskala še Ljubljano. Ker sem imel pisarno v nedeljo odprto in ker ju je Ljubljana navdušila in prepričala, smo hitro sklenili posel,« razlaga sogovornik svojo poslovno filozofijo.

Kevin Morrison je kot finančni svetovalec prepotoval Veliko Britanijo in Evropo. Nekaj let je, kot pravi, 200 noči na leto preživel v hotelskih sobah ter z letali poletel več kot 300-krat letno. Poslovno je križaril od Škotske do Kuvajta, od Ukrajine do Budimpešte, nekje preživel po nekaj mesecev, spet drugje po nekaj let. Posel ga je pripeljal tudi v Slovenijo. Pa je Slovenija zanimiva za tuje poslovneže? »Tukaj vsekakor so priložnosti, sicer ne bi prihajali. Resda ne v velikem številu, ampak prihajajo. Bolj menedžerji, podjetniki skoraj ne. Priložnosti za poslovanje pa so še razmeroma skromne. Premalo je še privatiziranih velikih sistemov. Premalo je konkurence. Trg je tako še razmeroma zaprt. Že na tako majhnem prostoru nekaj večjih poslovnih sistemov obvlada več kot 50 odstotkov posla, za ostale tako ostanejo le drobtinice. Zato tuji poslovneži zaenkrat še otipavajo teren in čakajo, da se trg sprosti, da bo več možnosti za posel. Predvsem v storitvenem sektorju je še veliko priložnosti. To, da je Slovenija vhodna točka za države nekdanje Jugoslavije, je že zamujena priložnost. Geografsko pozicijo posrednika med Balkanom in Zahodom bi morali znati bolje izkoristiti.«

Premalo za velik denar

Mož, ki sodeluje tudi z britansko gospodarsko zbornico v Ljubljani, preko katere bo našo državo naslednji mesec prišlo spoznavat 40 predstavnikov angleških podjetij, našteje še nekaj pomanjkljivosti, ki speljujejo poslovneže v okoliške države. Ko menedžerji iščejo nove regije, kjer bi razvili posel, gledajo med drugim tudi na to, ali se bodo njihovi otroci tu lahko primerno šolali. V Sloveniji imamo po prepričanju Kevina Morrisona premalo mednarodnih šol z mednarodno priznano izobrazbo. Tudi zato se vodstva velikih globalnih korporacij izogibajo Slovenije in svoje vrhunske menedžerje raje pošljejo v okoliške države, kjer so stroški bivanja manjši, trg pa večji. V Slovenijo na oglede morda pošljejo mlajši, samski in manj izkušen kader. V zadnjem času je na naš trg sicer previdno vstopilo nekaj manjših podjetij iz Nemčije in Avstrije in nekaj več iz Italije. Slednje so sem prignali preveliki stroški poslovanja v njihovi deželi. Take malenkostne signale zanimanja tujcev za naš trg bi morali v Sloveniji znati bolje izkoristiti. Država bi morala odpreti trg, izstopiti iz velikih gospodarskih sistemov, ki obvladujejo trg, in dopustiti več konkurence. Tudi predraga delovna sila močno zavira razvoj podjetij. Za dodatnega zaposlenega je recimo potrebnih 20 novih strank oziroma novih pogodb, da podjetje pokrije njegove stroške. Na tako majhnem trgu jih je težko najti. Razvoj podjetja se na neki točki tako ustavi, saj je strošek za delovno silo prevelik. Tudi to odvrača tuja podjetja, ki razmišljajo o vstopu na slovenski trg, razlaga svoja opažanja sogovornik.

Evropski popotnik

Sin iz delavske družine je svojo podjetniško pot začel dobesedno čisto spodaj. Kot petnajstleten fant je legel na z oljem prepojen beton mehanične delavnice in brskal po železnem drobovju avtomobilov, nato prodajal fotokopirne stroje, mobilne telefone, se vrgel v zavarovalniške posle in se, podjeten kot je bil, hitro vzpenjal po lestvici uspešnosti. Pri 24 letih je že bil predsednik regijske zveze zavarovalnic v Veliki Britaniji. Svoje dejavnosti je sčasoma razširil na davčno svetovanje pa na svetovanje pri izbiri med pokojninskimi skladi.