Cilj: kapitalski dobiček ob prodaji

Dr. Maks Tajnikar: »Kar najmanj izkoriščamo, je trajni kapital. V resnici skoraj nimamo začetnih prodaj delnic, kar pomeni, da dela denarja, ki bi ga lahko potegnili iz prebivalstva, ne potegnemo.«

Eden od njih je konjukturno gospodarstvo, saj je v obdobju konjukture hitrorastočih podjetij bistveno več kot v obdobju depresije. S tem je povezan razvit finančni sistem, preko katerega se financira rast podjetja, saj za hitro rast notranji viri nikoli niso dovolj. Drug vidik, ki je pri nas zanemarjen, pa je izstop lastnika iz podjetja. Pri hitrorastočih podjetjih namreč tipično velja, da lastnik po 5 do 7 letih proda podjetje in pobere kapitalski dobiček. Tretji bistven pogoj pa je povezan s tehnološkim razvojem. Hitrorastoča podjetja, ki jih najbolj cenimo, so visokotehnološka podjetja, ta pa so pogosto povezana z univerzami, tehnološkimi parki in razvojnimi inštituti. To so trije precej nerodni pogoji, ki jih ne najdemo povsod, pri nas pa so problematični vsi trije, pravi profesor na Ekonomski fakulteti v Ljubljani in nekdanji minister za gospodarstvo, ekonomist dr. Maks Tajnikar. Kljub temu je možna velika rast tudi v času depresije, dodaja, vendar je omejena na nišne trge. Dodaten pogoj je tudi visoka odprtost gospodarstva, saj velika rast zahteva prisotnost podjetja na svetovnem trgu od vsega začetka.

Kritične faze

Pri nas pogosto velja, da je rast veliko bolj tvegana kot stagnacija podjetja, zato poskušajo podjetniki rast umiriti, da bi zmanjšali tveganje propada. V življenjskem ciklu hitrorastočega podjetja so za propad problematične predvsem tri faze: prva je predstartna faza, v kateri se pogosto izkaže, da v resnici ideja ni tako dobra, kot se je zdelo na začetku, in ni sposobna generirati velikih donosov. Da bi podjetja lažje preživela to obdobje, je treba vlagati predvsem v tehnološke parke, inkubatorje in povezave med gospodarstvom in univerzo, pravi Tajnikar. Subvencioniranje delovnih mest ali državne garancije so po njegovem mnenju kontraproduktivne, ker zavajajo podjetnike glede pravih stroškov in ti zato živijo v iluziji, da je nekaj lažje, kot je v resnici.

Druga kritična faza je faza preživetja in v Sloveniji zelo veliko podjetij takrat neha poslovati, tudi v dobrih razmerah. To je faza, ko naredi podjetnik prvi posel in mora preiti v normalno poslovanje. Podjetniki velikokrat ugotovijo, da tega niso zmožni, saj ne najdejo posla, ki bi tekel.

Tretja pa je tako imenovana faza vzleta, ki nastane po tem, ko se zamenjajo lastniki, in je menedžersko zelo zahtevna. Takrat je podjetje že veliko, treba ga je drugače organizirati, drugače voditi finance, imeti drugačen izdelek. »Ena od značilnosti, ki smo jih ugotovili, ko smo raziskovali hitro rastoča podjetja v Sloveniji, je prav dejstvo, da je eden temeljnih razlogov, zakaj podjetja naletijo na probleme v rasti, organizacijski. Ko smo gledali, kakšne organizacijske forme imajo podjetja, smo ugotovili, da so te zelo preproste,« ugotavlja Tajnikar. Ko podjetja zrastejo, jih je namreč treba decentralizirati in formalizirati, kar je pogosto prevelik zalogaj za podjetnike. »Ko smo pred leti delali na tej temi, se je zelo hitro ugotovilo, da zelo malo podjetij preživi iz enega vzorca v drugega. Od 500 opazovanih podjetij je bilo po petih letih manj kot 10 podjetij v drugem vzorcu. Hitra rast je pri nas zelo nestabilna ali pa ne traja prav dolgo,« dodaja.