Boris Barač – podjetnik, ki ljubi papirje

V času, ko podjetniška vnema v Sloveniji upada, bi lahko odcepljena podjetja (spin-offi) postala pomemben vir novih podjetij. Poglejmo samo izkušnje iz Francije; tam so ustanavljanje odcepljenih podjetij uredili z zakonom in vsako leto »ustvarijo« do 20 tisoč odcepljenih podjetij. Če se poigramo s številkami, bi se lahko pri nas prebili do številke 500 novih podjetij letno (več v Podjetniku, februar). Pa stvari ne stečejo niti takrat, ko so razmere idealne.  

Podjetje Imgrad se je pred tremi leti odločilo opustiti program priprave čistih prostorov. Novi lastniki so ga ocenili kot neperspektivnega in ga ponudili zaposlenim, najprej Borisu Baraču, pomočniku direktorja. Barač trdi, da so se dogovorili za ceno, nato pa se je zataknilo drugje. Stranka je Imgradu nakazala avans za projekt, ki bi ga moralo končati novo Baračevo podjetje. Barač seveda na to ni pristal.  

Do šolskega zgleda odcepljenega podjetja ni prišlo, Barač pa je skupaj s sodelavcema Antonom Krajncem in Jernejem Zupančičem podjetje vseeno ustanovil spomladi 2002. Podjetje Cleangrad so ustanovili na lastno pest, brez sodelovanja matičnega podjetja. Še slabše, lastniki Imgrada so si premislili in ohranili odpisani program, tako da sta si zdaj podjetji konkurenčni.    

Dejavnost z nadpovprečno dodano vrednostjo

Izdelava čistih prostorov je pri nas malo znana dejavnost. Gre za urejanje posebno opremljenih prostorov, ki jih uporabljajo zlasti farmacevtska podjetja. Dejavnost omogoča nadpovprečno visoko dodano vrednost in visoke dobičke. Vrednosti posameznih projektov se gibljejo od nekaj milijonov pa do več sto milijonov tolarjev. Slaba stran posla je visoka začetna naložba.  

»Delati smo začeli v začetku maja 2002 z desetimi ljudmi, prvi posel pa smo dobili šele oktobra. Do takrat smo postavljali proizvodnjo, živeli smo od osnovnega kapitala in posojil,« pojasnjuje direktor Cleangrada. Vmes bi sicer lahko v tujini pridobili posel, vreden 250 tisoč evrov, vendar ga je Barač zavrnil. Trdi, da stranki ni mogel lagati in jim je odkrito povedal, da sami projekta ne morejo izpeljati. Prva projekta so nato jeseni dobili za Hemofarm iz Vršca v skupni vrednosti 700 tisoč evrov. Z avansom so prebrodili začetno krizo in leto zaključili z 22 milijoni tolarjev izgube.

O dobičkonosnosti dejavnosti govori rast dobička v naslednjih letih. V letu 2003 so ustvarili že 31 milijonov dobička, lani pa 41 milijonov dobička. »Bili bi zadovoljni, tudi če bi bil rezultat slabši,« pravi Boris Barač. Cleangrad je imel lani 468 milijonov prihodkov, za letos načrtujejo 800 milijonov prihodkov.   

Dolga pot do dobrega lastnika 

Boris Barač je značilen tip podjetnika. Imel je poslovno zamisel, zbral je ekipo sodelavcev, ni pa imel denarja za uresničitev ideje. Po odločitvi za ustanovitev podjetja so trije družbeniki skorajda čez noč poiskali kapitalskega partnerja. Dali so mu 70-odstotni delež v podjetju, potem pa so se skoraj enako hitro razšli. Po besedah direktorja se partner ni obnašal kot dober lastnik. Zahteval je, da posle vodijo prek drugega podjetja, ki bi pobiralo provizijo, in jim diktiral, pri kom morajo kupiti pisarniško opremo. Prvotni trije družbeniki so zato odkupili partnerjev delež in poiskali novega večinskega lastnika. 52-odstotni delež so pozneje prodali podjetju Esa inženiring; njegova lastnika imata v lasti tudi podjetje Metronik, ki je po besedah Barača ugledno ime v farmaciji. »Ne vem, ali bi si lahko želel boljšega lastnika. Z njima zelo dobro sodelujemo, eni drugim pomagamo iskati delo.«  


Cleangrad veliko večino storitev, natančneje, 85 odstotkov, proda na tujih trgih. Delajo v bivši Jugoslaviji, Rusiji in Belgiji. Strateško gledano je njihova najpomembnejša stranka Hemofarm iz Srbije. Prek Hemofarma se jim je odprl ruski trg; Barač je prepričan, da ga sami zaradi svoje majhnosti ne bi mogli tako uspešno osvojiti. Podobna zgodba, samo z drugim partnerjem, se zdaj odvija v Belgiji. V Belgijo so lani prodali za 500 tisoč evrov storitev, letos naj bi obseg dela potrojili. Nove trge pridobivajo na zanimiv način. Prvi posel v Belgiji so iz marketinških razlogov naredili za nižjo ceno od svoje običajne. Projekt, ki so ga opremili za naročnika, je zdaj Cleangradov razstavni salon. Belgijski naročnik ga pokaže vsem svojim poslovnim partnerjem. »Prav po zaslugi tega posla smo se začeli dogovarjati z eno največjih svetovnih farmacevtskih podjetij za opremo novega objekta v Belgiji. Če bomo posel sklenili, bomo postali njihov glavni dobavitelj pri naslednjih podobnih projektih,« napoveduje ljutomerski podjetnik.   

EU daje nove priložnosti 

Boris Barač opaža, da se v tujini po vstopu Slovenije v Evropsko unijo odnos do slovenskih podjetij izboljšuje. Naročniki, tudi največji, postajajo zaupljivejši, naša podjetja z njimi laže navežejo stike. Odpirajo se tako velike priložnosti, da si tega sploh ne predstavljamo. Po mnenju Barača ima Unija stvari krasno urejene, a samo na papirju. V praksi smo jim lahko sami marsikdaj za zgled. Naša nagnjenost k popolnosti in disciplini je velika konkurenčna prednost. »Tam ni nič nenavadnega, če se ponudniki ne držijo dogovorov ali zamujajo z delom. V naši dejavnosti so zlasti italijanska podjetja na slabem glasu. Pa tudi drugi največji ponudniki svoje stranke 'ogulijo', kjer se le da,« pravi Barač in kot primer navaja izkušnje podjetja iz Srbije. Srbi so kot najboljšega ponudnika za opremo čistih prostorov izbrali znano francosko podjetje, ki je oddalo nerazumno cenejšo ponudbo kot Cleangrad. Ob izvedbi se je pokazalo, da ponudnik kopice drage opreme ni upošteval v ponudbi. Kupec je moral vsako stvar dodatno plačati. In ker so vsako postavko posebej usklajevali, je izvajalec preklical časovne roke iz pogodbe.

Barač trdi, da se s farmacevtskimi podjetji, ki so zahtevne stranke, tako ne sme delati. Zanj je postavljeni rok za izvedbo dela zakon. Če je treba, delajo 24 ur na dan, da delo končajo. Od delavcev zahteva spoštljiv odnos ne samo do dela, temveč tudi do strank. »Zahodna podjetja na vzhodnih trgih vedno najemajo poceni lokalno delovno silo. Tudi mi zaposlujemo lokalne delavce, toda delavcu v Srbiji damo tisoč evrov plače. Za 200 evrov nihče ne bo delal dobro.«    

Delavec se ne sme obremenjevati s plačo 

Cleangrad ima 27 zaposlenih. Boris Barač se ima za strogega in zahtevnega direktorja. Ljudi dobro plača in hoče, da dobro delajo. »Ne cincam pri stroških za malico in drugih malenkostih. Če delavci želijo močnejšo malico, jo lahko dobijo. Če delajo nadure, jih morajo dobiti plačane ali izkoristiti kot dopust. Sam zahtevam, da si pišejo vse nadure. Delavci morajo čutiti pripadnost podjetju, toda nikdar ne bodo enako pripadni kot lastniki podjetja. Lastniki lahko brezplačno delamo tudi med vikendom, delavci ne bodo,« je prepričan Barač.  

Delavcem želi zagotoviti najboljše razmere za delo. Vsi zaposleni so zaposleni za nedoločen čas. Njihove plače so nad slovenskim povprečjem. Delavec v proizvodnji zasluži 120 tisoč tolarjev neto plus dodatke. Delavci s poklicno izobrazbo na terenu zaslužijo nekajkrat več. Direktor želi, da se delavci med delovnim časom v celoti posvetijo delu in da se ne obremenjujejo s plačo. Veliko da, a ničesar ne podari. Do slabih delavcev ni prizanesljiv in do odpuščanja nima zadržkov. »Če nisem sposoben slabega delavca po dveh mesecih odpustiti, potem moram iti sam,« pojasnjuje.    

Med papirji kot riba v vodi 

Pri Borisu Baraču ni težko najti njegove največje posebnosti. Uživa v stvareh, ki jih večina drugih podjetnikov sovraži. Je zelo sistematičen. Življenjska partnerica mu pravi, da bi za vsako stvar naredil elaborat. Na to opazko je ponosen. Pravi, da mu sistematično delo ustreza, ker je po izobrazbi pravnik. Sam pripravlja in skrbi za vse dokumente v podjetju, od statuta do opisov delovnih mest. Na policah v pisarni boste našli zbirke zakonov, ki jih redno prebira, prebere tudi vsako izdajo Uradnega lista in celo objave sodišča v Murski Soboti. Vsaj enkrat na teden obišče spletne strani Gospodarske zbornice Slovenije, Banke Slovenije in drugih ustanov. Z razpisi je na tekočem, izkoristi vsako priložnost, ki jo ponudi država. Za promocijo v tujini izkorišča nepovratna sredstva, za naložbe subvencije obrestne mere. Ima poseben pogled na zahteve pri razpisni dokumentaciji. »Vse papirje tako ali tako pripravim zase, ne za državo. Kadar razpisnik zahteva dopolnitev vloge, jo lahko takoj potegnem iz mape. Vse imam že narejeno,« pojasni. 

Vsako stvar skrbno načrtuje in zapiše, ničesar ne dela na pamet. Vsako leto pripravi letni načrt dela in naložb. Vsako leto pripravi tudi letno poročilo. Še več, v podjetju odštejejo 800 tisoč tolarjev za revizijo, čeprav jim je po zakonu ni treba. Pravi, da se strošek obrestuje. Revizija jih opozori na napake, ki jih delajo.  

Boris Barač v vlogi podjetnika uživa. Ni mu žal prostega časa porabiti za pisanje dokumentov, ki jih zahteva država. Pravi, da je v prejšnji službi delal še več kot zdaj. Razlika je v rezultatih dela. »V Imgradu smo imeli z enim od programov ves čas izgubo. Ko sem preveril cene, sem predlagal, da ceno izdelkom povišamo za 73 odstotkov. In kupec je višjo ceno sprejel, ker smo bili še vedno ugodnejši od konkurentov. To je pomenilo, da v podjetju tržnih cen ni nihče preverjal.« Take luknje je našel povsod, kamor je zagrizel. Na koncu mu je zmanjkalo potrpljenja. Direktorju ni bilo do tega, da bi stvari spremenil; ves čas so se vrteli v krogu in se ukvarjali s slabimi rezultati. Tega si več ne želi. Barač bo ostal podjetnik, toda nikdar več ne bo ustanovil podjetja z življenjsko partnerico. »Eno tako izkušnjo že imam in se ni obneslo,« pravi.