Bodo uspešni še kdaj uspešni?

V slogu jasminove revolucije bi lahko napisali, da je zmaga naša. Država je pripravila ukrepe za zmanjšanje plačilne nediscipline in kmalu zatem še več deset ukrepov za izboljšanje konkurenčnosti. Koliko bo to rešilo naša podjetja? To je pa že druga zgodba, saj je jasno, da za padanje konkurenčnosti ni kriva samo država.

 

Zakaj so se tudi podjetja, ki so prej dvajset let uspešno poslovala, znašla v težavah? Ker je bil njihov glavni motor rasti zunaj njih, ne pa v njih samih. Rast je poganjal leta in leta rastoč trg. Če poenostavim, je bilo za mnoga dovolj že to, da so obstajala in so ne samo preživela, ampak celo rasla. Kolikokrat v preteklosti smo slišali od podjetnikov, da na začetku niso imeli vizije rasti, da pa se je ta zgodila sama od sebe, ker so obstoječi kupci vsako leto povečevali naročila? Podjetja so rasla in zgodbe o uspehu so se množile iz dneva v dan. Mimogrede, pred dnevi mi je neki podjetnik dejal, da so imeli vedno neplačnike, a se z njimi ni nihče ukvarjal, ker so novi kupci sproti trkali na vrata.

 

Taka rast pa ima zelo trhlo podlago. Njihov pravi motor, tisti v njih samih, je zarjavel. Celo podjetja s 50 ali 100 zaposlenimi so organizacijsko, inovacijsko in miselno ostala na ravni majčkenih doojev iz začetka devetdesetih let prejšnjega stoletja, ko je bil glavni motiv preživetje in iskanje naključnih priložnosti, namesto načrtnega in urejenega poslovanja. Za uvajanje sistemov vodenja (z izjemo standardov ISO, ki so bili modna muha in jih je sofinancirala država) in primerjave z uspešnimi tujimi podjetji »ni bilo časa«. Tako so danes že srednje velika podjetja še vedno odvisna od ustanovitelja, ta pa se je vedno rad pohvalil, da ima vse podatke v glavi in vse niti v svojih rokah. Žal je takih podjetij preveč, kar bomo čutili še dolgo potem, ko bo svet pozabil na gospodarsko krizo.

 

Rast je v veliki meri temeljila tudi na lahkotnem zadolževanju, kamor štejem tudi obveznosti do dobaviteljev. Ko so v Bonitetni hiši I ocenjevali slovenske družbe, so imele te lani v povprečju le 16 odstotkov lastniškega kapitala med viri sredstev. Prvih 50 družb z najboljšo boniteto pa je imelo kar 75 odstotkov lastniškega kapitala. Brezmejno zadolževanje je bilo torej tudi značilnost malih podjetij in ne samo tajkunov.

 

Takim podjetnikom niti ukrepi države ne bodo vrnili nekdanje uspešnosti. Tragedije tistih, ki niso zmogli prenesti bremena plačilne nediscipline, še zdaleč ne razkrivajo vseh tegob, ki tarejo do včeraj uspešne podjetnike. Koliko je takih, ki so v zadnjih dveh letih izgubili vso akumulacijo, ustvarjeno v dvajsetih letih? Koliko podjetnikov, starih 50, 55 let, je socialno ogroženih, potem ko so si dvajset let izplačevali minimalne plače in prispevke? Osebnim tragedijam žal ni videti konca.

 

Še sreča, da se rojevajo nova, zlasti tehnološka podjetja in podjetniki, ki po značaju, pogumu in ambicijah napovedujejo nove velike zgodbe. Ta dinamika je sicer v podjetništvu nekaj povsem običajnega, a je kaj slaba uteha za podjetnike v težavah, ki še upajo, da jim bodo vladni ukrepi vrnili nekdanji uspeh.