Bo grozdenje sladko ali kislo?

Država nameni v obliki takšnih in drugačnih pomoči gospodarstvu na leto milijarde tolarjev. Res je sicer, da bo po novem zaradi strogih evropskih direktiv teh pomoči manj, pa vendar tudi v prihodnje pomoči bodo, skupaj z njimi pa tudi večno prisotno vprašanje, povezano z dvomom, ali je bil denar pravilno porabljen, v prave namene in kakšni so oziroma bodo njegovi učinki. Še največ skepse se je v javnosti do zdaj držalo državnega spodbujanja tako imenovanega grozdenja.  

Glavni očitek je ta, da je to še ena v vrsti zamisli, ki jih nekritično preslikujemo iz tujine in da gre za umetno spodbujanje povezovanja med podjetji s strani države oziroma da so se podjetja odločila za oblikovanje grozdov samo zato, da bi prišla do državnih subvencij in da ne gre za organski razvoj.

Na osnovi državne pomoči se je oblikovalo skupaj 29 iniciativ za oblikovanje grozdov. Tisti, ki so v tem procesu prišli najdlje, so ustanovili skupne zavode ali GIZe in imajo tako imenovane »pisarne grozdov«, ki skrbijo za notranjo komunikacijo v grozdih. Mimogrede, ena od ugotovitev udeležencev v teh procesih je tudi da, da bi morala država zakonsko izumiti neko novo institucionalno rešitev za povezave, kot so grozdi.  Zanimalo nas je, kaj je o rezultatih grozdenja pokazala pravkar zaključena tako imenovana »evalvacija« (torej vrednotenje po slovensko) tega procesa, ki jo je naročilo samo Ministrstvo za gospodarstvo. Pogovarjali smo se z dr. Markom Jakličem, izrednim profesorjem na Ekonomski fakulteti Univerze v Ljubljani in predstojnikom Inštituta za konkurenco in sodelovanje, ki je soavtor analize. 

Kakšni so torej po vaši učinki pomoči oziroma spodbud za oblikovanje grozdov?

Pregledali smo 16 grozdov v Sloveniji. Država je zanje od leta 2001 do leta 2003 namenila okoli milijardo tolarjev, prav toliko tudi v letu 2004. Merljiv rezultat, na katerega je mogoče pokazati, je, da deluje ta hip v Sloveniji že 29 grozdov. Zelo verjetno je, da že čez nekaj let pisarn grozdov, ki jih sofinancira država, ne bo več, bodo nastale pa drugačne organizacijske oblike, ki bodo primerne za tisti čas.  

Kar se tiče finančnih učinkov pa bi rekel, da ni tako pomembno, ali ta hip finančni učinki so ali jih še ni, saj gre za dolgoročen (strateški) ukrep. Finančni učinki vsekakor bodo oziroma so v manjši meri že, težje pa je oceniti, kakšni bodo v celoti.Prispevek tega dogajanja pa bo prej v tem, da naj bi se utrdilo zavedanje pomena hkratnega sodelovanja in konkurence, v kar nas prepričujejo tudi že izsledki sedanje raziskave.  

Čemu je bila pravzaprav namenjena vaša raziskava?

Celotna raziskava, ki smo jo izvedli v partnerstvu z družbo Deloittte in Touche, je bila vezana na oceno ukrepov pozitivne industrijske politike. Torej na tisto, kar naj bi spodbujalo novo rast. Inštitut, ki ga vodim, je bil zadolžen za analizo ukrepov za spodbujanje grozdenja, in je pripravil o tem posebno analizo.  

Kaj ste ugotovili?

Naša prva ugotovitev je bila, da je glavni razlog za vključitev v grozd pridobivanje finančnih sredstev.  

Torej se podjetja odločajo za grozdenje le zaradi denarja?

Na to človek najprej pomisli, ki sliši za te izsledke.  

Ali vi ne mislite tako?

Ne, saj smo ugotovili, da so ti ukrepi, kamor sodi tudi finančna pomoč, spodbudili tudi nekaj, kar se sicer ne bi zgodilo in to je, da bodo ti grozdi obstajali, tudi ko ne bo več vladne podpore.  

Kako veste, da bodo obstajali?

Tako danes v podjetjih sami izjavljajo. Kar tri četrtine jih je odgovorilo, da se brez podpore Ministrstva za gospodarstvo tega grozdenja ne bi lotili. Ko pa smo jih vprašali, kaj bo, ko bo podpora ukinjena, ali bodo zapustili grozd, jih je 91 odstotkov odgovorilo, da grozda nikakor ne bodo zapustili. Na podlagi teh ugotovitev sodimo, da je šlo za pozitivne ukrepe industrijske politike, ker so primarno spodbujali nekaj, kar se sicer ne bi zgodilo in je po prvotnem nezaupanju bilo s strani prejemnikov sprejeto kot smotrno. Šele zdaj so direktorji podjetij, ki so v grozdih, odkrili, da je grozdenje pametno, saj prej o njem niso vedeli veliko.  

Kaj bo po vašem mnenju v prihodnje podjetja, ki so v grozdih, držalo skupaj?

Več dejavnikov. Stopnja zaupanja med njimi se je povečala, prav tako komunikacija in prenos znanja med njimi. Bistveno pa je, da so podjetja spoznala, da je treba v sodobnem svetu s konkurenco tudi sodelovati, ne le tekmovati. Predvsem pa je v ozadju spoznanje, da danes v globalni konkurenci tekmujejo tudi lokalitete.  

Dejansko pa bo pravi odgovor na vprašanje, kaj bo s temi grozdi, prinesla šele prihodnost ...

Absolutno je res, kar pravite, zato je raziskava, ki smo jo opravili, vmesna raziskava. Večjih neposrednih finančnih in učinkov v večji dodani vrednosti ali večji zaposlenosti ta hip od grozdov še ni.  

Torej učinki, ki jih omenjate, še niso tisti pravi, ekonomski?

Zadevo moramo gledati dolgoročno. Pri pozitivni industrijski politiki gre za spreminjanje institucionalnih okvirov. Analiza, ki smo jo opravili, že na samem začetku ni imela ambicije, da bi računala multiplikativne ekonomske učinke ekonomske politike. Želeli smo zabeležiti le spremembo v dojemanju in pojmovanju grozdenja in seveda tudi učinke, ko so se po mnenju prejemnikov že zgodili ali pa se še bodo.  

Kaj ste torej ugotovili na tej ravni dojemanja in pojmovanja?

Ugotovili smo, da se je po mnenju udeležencev v grozdih spremenil kup stvari, ki se dotika njihovega dojemanja in pojmovanja grozdov. Ljudje iz podjetij so vzpostavili višjo stopnjo zaupanja, speljali so več skupnih projektov kot prej, tudi brez finančne pomoči države, čeprav ti še nimajo posebnih finančnih učinkov, pomenijo pa zavezo, da bodo sodelovali tudi prihodnje.  

S kakšnim namenom je pravzaprav analizo naročila prejšnja vlada? Tudi s predvolilnim?

Analiza je bila naročena že, ko je bila gospodarska ministrica dr. Tea Petrin. Sam menim, da je bil namen te analize tak, kot uči tudi teorija, da je namreč z evalvacijo treba spremljati vsak ukrep. Namen analize je, po mojem mnenju, evalvacija ukrepov za spodbujanje grozdov v Sloveniji v letih 2001 do 2003, kar je ne nazadnje tudi naslov tega dokumenta. Evalvacija je namreč opravljena po isti metodologiji, po kateri EU spremlja učinke pomoči iz strukturnih skladov. Menim, da so tisti ukrepi industrijske politike, ki prinašajo najmanj kratkoročnih učinkov in se izkažejo za dolgoročno potrebne, najboljši.  

Raziskovali ste le obdobje od 2001 do 2003. Ali je to prekratko obdobje, da bi sploh lahko ocenili, ali je imela ta vladna politika dobre učinke na gospodarsko rast? Edina ugotovitev, ki jo lahke neizpodbitno zagovarjate, je le, da so šla podjetja v grozdenje zaradi državne pomoči in nič več.

Podjetja so šli v grozdenje zaradi državne denarne pomoči. To je neizpodbitno. Vendar hkrati ugotavljajo, da je bil ukrep pozitiven in bodo v grozdih ostali, ne glede na prihodnje državne pomoči. Zato mislim, da je bil ta ukrep gospodarske politike primeren. Iskati samo neposredne finančne učinke pa je po mojem mnenju zelo zmotno in populistično. Učinkov za proračun ni mogoče vedno najti takoj, pač pa šele čez nekaj let. Pri industrijski politiki ni prvi kriterij pozitivni finančni učinek, ki ga ima določen ukrep za proračun v treh ali štirih letih, pač pa dolgoročni učinek. Če bi gledali le na kratkoročne učinke, je seveda za državni proračun najboljše spodbujanje neposrednih tujih naložb, še posebej velikih, kot je Revoz, ki imajo takojšnje učinke na proračun in na povečanje števila delovnih mest. Prav pri tujih naložbah pa smo ugotovili, da bi se zgodile v vsakem primeru in jih na osnovi izsledkov naše raziskave ne bi bilo treba še posebej spodbujati. Vendar je tudi pri takšni interpretaciji potrebna previdnost, saj smo spraševali tiste, ki so že tu, ne pa tistih, ki bi si jih želeli.  

Ali lahko torej napoveste, da se bo politika spodbujanja grozdenja nadaljevala? 

V vsakem primeru se bo na grozdih preizkusila tudi prihodnja gospodarska politika in bo dokazala ali pa tudi ne, ali verjame v grozde, in ali bo sposobna vodili konsistentno politiko tudi v prihodnje.