Biti boljši, biti konkurenčen

Konkurenčnost države se nam zdi nekako samoumeven pojem, in odkar smo v zadnjih letih ma svetovni lestvici konkurenčnosti, ki jo objavlja institut IMD iz švicarske Lozane, močno padli, je – ironično – zanimanje med ljudmi za konkurenčno sposobnost Slovenije naraslo. Nekako v slogu, čim slabša je novica, toliko zanimivejšaa je. Da, lani smo bili na tej lestvici, na kateri se je pojavilo 60 držav in regij, na 52. mestu, letos smo na 45. mestu, tokrat je držav in regij 61.    

Konkurenčnost držav - nov pojem 

Je to dobro ali slabo? Zakaj je tako? In sploh, ali je vprašanje, ali je Slovenija konkurenčna, sploh pomembno? Ali naj se ob nizkih uvrstitvah – letos smo na primer izenačeni z Južno Afriko, Jordanijo in Bolgarijo – sploh zamislimo? Odgovore na ta vprašanja ponuja nova knjiga (izšla maja 2006) Stephana Garellija, vodje te svetovne raziskave, ki nosi naslov Vrhunski konkurenti (Top Class Competitors). 

Garelli v izhodišču ugotavlja, da je konkurenčnost držav in tudi podjetij nov pojem. Pred tremi desetletji ga na primer sploh nismo poznali, danes je pa marsikje v središču zanimanja. Kaj je konkurenčnost? Na konkurenčnost države ali podjetja ni mogoče pokazati s prstom. Konkurenčnost namreč ni odvisna od ene same »količine«, na primer produktivnosti, zato je ni mogoče na hitro izmeriti. Konkurenčnost je sinteza številnih kvalitet. Nekatere je mogoče enostavno izmeriti, druge samo oceniti ali opisati. Na konkurenčnost vplivajo na primer zaloge naravnih surovin, odličnost podjetij, vladne politike, pa izobraženost prebivalstva in družbene vrednote; večja ko je država, večjo konkurenčno moč ima, enako če je bogatejša. Toda še pomembnejše je, kako razmišlja o svoji prihodnosti. Dubaj je dober zgled, ker je prodajo nafte uporabil za financiranje razvojnih poti, ki naj bi mu prinesle varno prihodnost. Garelli zato svetuje: ko snujete konkurenčnost, pojdite proč od »otipljivega«.